Kako so Vilenico doživljali dijaki evropskega oddelka Gimnazije Koper
Mednarodni literarni festival Vilenica vsako leto obišče skupina dijakov koprske gimnazije, ki pod skrbnim in izkušenim vodstvom profesorice Ines Cergol izkusijo živo in živahno srečanje z literaturo in literati. 26. mednarodni festival je minil, spomini nanj pa se še vedno iskrijo v mislih mladih literarnih navdušencev.
Tilen Zonta (3. c): Spomnili so nas na radost in radovednost
Okoli desete ure zjutraj smo se odpravili 26. Vilenici naproti. Nekaj pred enajsto smo se znašli pred prečudovitim gradom Štanjel, kjer je bila organizirana predstavitev nekaterih avtorjev, gostov letošnje Vilenice. Literarno matinejo je povezovala Breda Biščak, predstavili pa so se nam naslednji pisatelji: ĽLubica Somolayová (Slovaška), Stanka Hrastelj (Slovenija), Nikola Madžirov (Makedonija), Ljiljana Jokić Kaspar (Srbija) in Tatjana Komissarova (Rusija). Popeljali so nas v svet jezikov in s pomočjo prevodov smo skušali razbrati sporočilo besedil, obenem pa smo občudovali zven različnih slovanskih jezikov, ki so nekatere prav očarali. Predstavile so se nam tudi nagrajenke 11. mlade Vilenice, ki so pokazale, da imajo izjemen talent za pisanje poezije in so marsikoga pustile brez besed.
V lipiškem hotelu Maestoso smo nato preživeli uro s slovenskimi avtorji; Stanko Hrastelj, Vesno Lemaić, Ivanom Dobnikom, Gorazdom Kocijančičem ter Aleksandrom Peršoljo.
Ura je bila namenjena postavljanju vprašanj o pogledih na pisanje ter ustvarjanje. Zanimalo nas je, kako so se avtorji odrezali v šoli in še marsikaj, skratka, želeli smo izvedeti, kako kaj razmišljajo. Na naša vprašanja so odgovarjali z veseljem ter si vzeli več kot dovolj časa, da so vprašanja secirali ter odgovorili na vse pomene, ki bi jih vprašanje lahko nosilo.
Vsi pa so nas nekako navdihnili za pisanje in ustvarjanje ter nam vcepili spoznanje, da je pomembno osebno izražanje. Opomnjeni smo bili tudi na radost in radovednost ob branju knjig, ki sta kaj hitro pozabljeni, če to postane obvezno.
Naša pot se je nadaljevala proti jami Vilenica, kjer je potekala svečana podelitev mednarodne literarne nagrade. Prireditev se je zaključila z nagrajenčevim govorom. Začel je z že pripravljenim govorom, katerega je kaj kmalu zamenjala improvizacija. Zanjo je dobil navdih od avtističnega dečka. Po njegovem vzoru se je zahvalil predvsem naravi z vsemi njenimi elementi, ki nas obkrožajo, pa tudi stvarem in ljudem.
Lačni in žejni smo dočakali bogato pogostitev. Takoj je bilo očitno, da nismo bili sestradani le mi, saj se je čakalna vrsta vila od pulta s hrano pa do vhoda v jamo. In že nas je nepripravljene ujela 23. ura, ura odhoda. Nejevoljni dijaki in zadovoljni profesorji smo se le spravili na avtobus in se izmučeni od dneva, ki nas je duševno obogatil, odpravili proti Kopru.
Noemi Dumanič (2. č): Naj pridejo tudi tisti, ki ne berejo knjig
Kot evropski oddelki naše gimnazije v preteklih letih smo se tudi mi letos odpravili na Mednarodni literarni festival Vilenica, ki je na nas naredil zelo velik vtis. Najprej smo se udeležili literarnega branja na Gradu Štanjel, kjer je potekala podelitev nagrade kristal Vilenice za leto 2011.
Kasneje smo se srečali s slovenskimi gosti Vilenice, ki so nam zanimivo odgovarjali na naša vprašanja glede svojega mnenja o literaturi in nam zaupali nekaj svojih izkušenj iz šolskih klopi. Na koncu pa nas je čakal še najbolj pomemben dogodek, in sicer svečana podelitev nagrade Vilenica 2011 v Jami Vilenica. Letošnji dobitnik nagrade Vilenica Mircea Cărtărescu iz Romunije je tudi kandidat za Nobelovo nagrado.
Po zaključku smo se vsi odpravili na pojedino in koncert skupine Katalena, ki nas je spravil na plesišče in tako zaznamoval ta dogodek kot zelo dobro izkušnjo in priporočljivo prav vsem, tudi tistim, ki ne berejo radi knjig.
Nina Dobrovič (2. č): To je bil nepozaben dan
V soboto smo vsi komaj čakali, da prispemo na cilj.
V Štanjelu, tej kraški vasici s posebno arhitekturo Maksa Fabiana smo prisluhnili poetom ter uživali ob sadju, pecivu in kavici. Sonce nas je prijetno grelo in pihal je rahel vetrič, a mi smo sede na stolih in na tleh, kakor si je kdo izbral, poslušali sodobno književnost v različnih jezikih: slovenščini, makedonščini, ruščini, srbščini …, kar je bilo zelo zanimivo (seveda pa nam je prišla prav knjižica s prevodi v slovenščino in angleščino).
Ob 16. uri so nas v Lipici čakali slovenski avtorji Vilenice in nam namenili dobro uro za pogovor. P Veliko smo se nasmejali, seveda pa tudi izvedeli veliko novega. Malo smo še posedeli ob kavici in sladoledu v prijetnem barčku Hotela Maestozo, nato pa se odpravili proti čudoviti jami Vilenica na osrednji dogodek dneva in celotednega vileniškega dogajanja – na podelitev nagrade letošnjemu lavreatu. Nase smo povlekli vsa možna oblačila in se spustili v podzemno dvorano. Cartarescu je zelo poseben in nevsakdanji človek, ki pa si je zagotovo zaslužil priznanje.
To je bil nepozaben dan, zato bom gotovo še prišla na vileniška srečanja. Najbolj všeč mi je bil večerni program zaradi dramatičnega okolja v jami in pa tudi zabave. Sošolci, ki so ostali doma, so veliko zamudili.
Kim Hrvatin (2. č): Nagrajenec je žongliral z lešniki
V Štanjelu nas je pričakala lična pogostitev s svežo lubenic, a kmalu smo morali nehati mlaskati in zvončkljati s polnimi kozarci, saj je voditeljica zahtevala popolno tišino. Prireditev se je začela. Nastopili so pesniki in prozaisti. Moram reči, da je bilo večina izvrstnih. Medtem, ko sem poslušala in se poskušala vživeti v pesmi, nabite s čustvi, nisem mogla spregledati našega že starega znanca Mircea Cartarescuja (srečali smo se že v torek v Kopru na predvileniškem večeru), letošnjega nagrajenca Vilenice, ki je v kotu obzidja žongliral z lešniki. Po končani prireditvi sem se odpravila do nagrajenca in ga prosila, če se fotografira z nami. Privolil je in seveda smo bili zelo ponosni, da se bomo fotografirali s tako uspešnim pisateljem. A gospod Mircea je vprašal, kako naj ravna s fotoaparatom. Na srečo je fotoaparat prevzela profesorica Ečimović in nastala je skupinska fotografija. Mircea je skromen, dokaj resen moški, skoraj preveč, zato nam je bil njegov nasmeh še toliko bolj všeč. Morda pa sploh ni tako resen, temveč se le dela.
Spili smo tisto nujno potrebno kavo in se odpravili na nekakšno mini konferenco s slovenskimi književniki, gosti Vilenice. Navdušili so nas bolj, kot smo pričakovali, še posebej gospa Hrastelj z razlago svojega načina pisateljevanja, kar nas je vse tako močno zanimalo. Njeno pesmi so nekatere od nas navdušile, drugim pa so se zdele zelo morbidne, kar sicer ta prijetna gospa jemlje za pohvalo. Njena zelo osebna razlaga pa je pregnala mnoge dvome.
Naš majajoči se avtobus se je končno zibal proti jami Vilenica, kjer naj bi potekala podelitev nagrad. Mogoče je nad menoj prežal zli duh, ki ni dovolil, da bi se resno poglobila v predstavo in govore nastopajočih, saj je zraven mene posedel nikogar drugega kot našo priljubljeno pisateljico Hrastnik, ki me je fascinirala že na predvečeru Vilenice, kasneje še na intervju. Sedaj sedi zraven mene. Ne le to, zapletli sva se v klepet, ki je bil dokaj kratek, saj je gospod za nama očitno užival v predstavi in naju večkrat opomnil, da sva moteči. Ne bom več dolgovezila. Bil je zares nepozaben dan.
