Kako vidi in čuti morje furlanski fotograf Daniele Indrigo
Čez-morje je ciklus fotografij, ki jih v galeriji Hermana Pečariča na svoji prvi samostojni razstavi v slovenskem delu Istre postavlja na ogled furlanski fotograf Daniele Indrigo. Pravzaprav se na tej postavitvi morje stika z morjem: prizori, ki jih je Indrigo ovekovečil na morskih obrežjih različnih celin, pljuskajo drug ob drugega ter iz galerije zrejo na valovanje morja v piranskem mandraču.
PIRAN> Fotografije Danieleja Indriga iz cikla Čez-morje so mnogo več kot le morske vedute oziroma marine. Pravzaprav so svojevrstni portreti morja, njegovih obrazov, kakor jih je videl in začutil furlanski fotograf.
Na njegovih praviloma črno-belih fotografijah se gledalec sreča z mogočno manifestacijo prvobitne narave, ki pa je obenem tudi pretanjena metafora nečesa, kar je “onkraj”, kar je nedosegljivo.
V morskem ciklu, ki ga Indrigo še nekaj dni razstavlja v galeriji Hermana Pečariča, je čutiti slo po potovanju. To pravzaprav ne preseneča, saj je avtor, ki se je slovenskemu občinstvu predstavil pred tremi leti na skupinski razstavi v okviru Festivala Kluže, strasten popotnik. Najraje se podaja v kotičke, kjer narava še diha neokrnjeno in se obiskovalcu pokaže v vsej svoji neukročenosti in prvinskosti. Na piranski razstavi tako najdemo prizore z obal Avstralije, Združenih držav Amerike, Islandije, Škotske in Irske.
In čeprav Indrigovi fotografije v gledalcu vzbudijo občutek, da so narejene v stari maniri - torej posnete na film z analognim fotoaparatom ter razvite v mojstrovi temnici - to ne drži. “V klasični fotografiji podoben učinek dosežemo s kemičnimi postopki, a Indrigo uporablja digitalno tehniko. Z izjemno sofisticirano računalniško obdelavo opravi kapilarno čiščenje posameznih delov ter tako stopnjuje svetlobne kontraste v podobi. Tako doseže učinek, ki spominja na tehnike grafičnega tiska, recimo jedkanico,” pojasnjuje kustosinja razstave Majda Božeglav Japelj in dodaja, da Indrigo s premišljenimi rezi svetlobe poudari konstitutivne elemente kompozicije. Zato tudi ne preseneča, da so ga italijanski kritiki poimenovali kar klesar svetlobe.
Kustosinja vidi edinstvenost Indrigovih fotografij prav v kombinaciji klasičnih motivov in moderne tehnologije: “Indriga bi lahko glede na izbiro motivov uvrstili med klasične fotografe, a tisto, kar preseneča, je dejstvo, da neverjeten učinek, zlasti v kontrastiranju svetlobe, ustvari s sodobno tehnologijo. Pri tem je seveda potrebno poudariti, da za tisk svojih fotografij uporablja izjemno dragocene fine art podlage.”
Fotografije, ki gledalca spominjajo na vzdušje, s kakršnim je svoje krajine poselil romantični slikar Caspar David Friedrich, se razpirajo kot prostori večnosti. Kot kotički, kjer ni prihodov in odhodov. Ali kot pravi Horacijev verz, ki si ga je avtor pri rimskem pesniku sposodil za moto razstave: “Nebo, in ne duša, se spreminja tistemu, ki pluje.”
MAKSIMILJANA IPAVEC