Slobodan Valentinčič

Kako vidijo Kino Otok njegovi občasni spremljevalci

26. 05. 2011, 19:05 , posodobljeno:

* Tinkara Kovač, kantavtorica: “S filmom sva si blizu že od malih nog. Moj oče je namreč zaposlen v koprskem kinematografu in tako sem imela možnost, da sem si lahko ogledala res veliko filmov, stene moje sobe pa so bile polne filmskih plakatov. Izolo čutim kot mestece s prav posebno dušo, in ko se vanjo naseli film, se njuni esenci zlijeta, vsem nam pa to prinese veliko čarobnost. Kino Otok dojemam kot velik mednarodni projekt, ki je ob tem ohranil dve izjemno pomembni stvari – iskrenost in pristnost. Vzdušje, ki v času festivala prevzema mesto, obiskovalce napolnjuje z vtisom, da skupaj soustvarjamo nekaj pomembnega, konstruktivnega in lepega. Vsakokrat, ko utegnem, sem tam. Z največjim veseljem!”

* Boris Palčič, režiser: “Tisto, kar me vedno znova privabi na Kino Otok, je dejstvo, da v Izolo pripelje nam neznani svet. Če si film ogledaš pod milim nebom, to doda tistemu, kar vidiš na platnu, še neko posebno magijo. Lani je bilo zame precej moteče, ko je v intimno vzdušje filmov vdiral hrup iz bližnje gostilne. Kajti filmska tkanina je izjemno krhka, zato si želim, da bi organizatorji v prihodnje takšne stvari odpravili. Tako bodo ogledi še bolj čarobni in bo filmska govorica imela vso pozornost, ki ji gre.”

* Toni Biloslav, ravnatelj Obalnih galerij: “Ko slišim besedo poletni kino, me spomin odnese na današnje koprsko kopališče, kjer je v 50. letih prejšnjega stoletja deloval mestni kino pod zvezdami. Prvi film, ki sem si ga tam ogledal, je bil Non c'è pace tra gli ulivi (Ni miru pod oljkami), koprsko platno pod milim nebom pa je bilo tudi prostor mojega prvega srečanja z De Sicovimi Tatovi koles. Včasih je bil poletni kino, ki pomeni povsem drugačno srečevanje s filmom, samoumevna reč, zdaj pa že dolgo ni več tako, zato Kino Otok spremljam z navdušenjem.”