“Kakor bi med besedami ne bilo zraka”

LJUBLJANA > > Michelangelovi in Gradnikovi Soneti so že zdavnaj prišli v roke tudi Srečku Fišerju, ki pa se zdaj v izčrpni uvodni besedi k Stihom spominja, da zapletena, gosta in težko razumljiva poezija na gimnazijca ni mogla napraviti kdove kako usodnega vtisa. Pa še Gradnik jo je poslovenil, takisto težkokategornik, Michelangelu soroden poet erosa in tanatosa.

“Vsekakor pa so njegovi prevodi Michelangela dobre pesmi. Tudi sam jih je cenil in jih že pred vojno uvrščal v svoje zbirke,” nekaj dni po izidu Stihov za naš časnik poudari Fišer.

Da živi duša, trdno vem, ki sem mrlič;in da sem mrtev bil, ko bil sem živ.Čas mi je bil dan kratek; a kdor manj živi,prej lahko upa, da sodnik bo milostljiv. Michelangelov epitaf za Cecchina Braccija

Sam se je prevajanja florentinskega umetnika lotil pred kakim desetletjem, nedavno pa je delo pospešil in ga kronal z izdajo Stihov. Želel si je oblikovati čimbolj reprezentativen izbor, ki bi nagovoril slovenskega bralca. Vanj je uvrstil približno dve tretjini od 302 ohranjenih enot Michelangelovega pesemskega opusa, v katerem prevladujejo madrigali, na drugem mestu so soneti, marsikatero pesem pa je avtor pustil nedokončano, bržkone namerno, saj je bil “kipar, slikar in poet nedokončanega”, pravi Fišer, zadovoljen, da so v novi zbirki ob prevodih objavljeni tudi italijanski izvirniki.

“Prevajanje je zame vedno eksperiment s formo,” pravi. “Če prevajaš starejše stvari, klasiko, to drži še toliko bolj.” Prevajalec, ki želi 450 let pokojnega pesnika in njegovo staro italijanščino uspešno preliti v sodobno slovenščino, mora sprejeti vrsto pomembnih odločitev: “Nekateri prevajalci radi ponavljamo, da današnji prevod mora biti današnje besedilo, pa četudi je izvirnik star pol tisočletja. Vsebovati mora vse, kar premore izvirnik. Prevajalec lahko seže tudi po arhaizmih in podobnem, a vendarle mora izhajati iz sodobne jezikovne in pesniške izkušnje.”

Michelangelova poezija nam tu in tam zazveni celo bolj modno, kakor je njegovim sodobnikom. Pisanje homoerotične poezije, denimo, umetniku za življenja nikakor ni koristilo, pol tisočletja kasneje pa prav zaradi nje najbrž žanje nekoliko več pozornosti, kakor bi je sicer, ugotavlja Fišer. V prvi, posmrtni objavi pesmi - Michelangelo svojih stihov ni objavljal - je njegov pranečak homoerotičnost odpravil, korenito posegel v pesmi, jih zasukal tako, da je bil naslovnik vseh ljubezenskih izpovedi ženskega spola. “V izvirniku je to včasih ženska, včasih moški, včasih pa ni jasno,” pojasnjuje Fišer.

Opravka imamo s posebnim pesnikom, opozarja: “Michelangelo ni imel nikakršne prave humanistične izobrazbe. Zaradi izjemnega likovnega talenta se je zelo hitro uveljavil. Umetniški zvezdnik je bil že v svojih dvajsetih letih. Slovel pa je tudi kot velik poznavalec poezije. Njegova vzora sta bila Dante in Petrarka, vendar njegova poezija ni podobna njuni. Je zelo zbita, deluje hermetično, kakor bi med besedami ne bilo zraka. Že kar nujno je, da prevajalec to malo pogladi.”

Po Fišerjevi zaslugi je slovenskemu bralcu Michelangelova pesem zdaj jasnejša, kakor je italijanskemu izvirnik: “To je neizogibno, čeprav si za to nikakor nisem prizadeval. Hotel sem, da njegova poezija ostane zbita in dikcija trda. Nekateri madrigali so v mojem prevodu celo krajši od izvirnih.”

Da bi ohranil vso vsebino, izpovedano v tako oglati dikciji, se je povečini ognil tudi rimam. Slovenskemu bralcu želi približati čimbolj neokrnjenega Michelangela. “Tudi v poeziji se nam kaže kot nenavadna figura,” pravi. “Bil je zelo religiozen, mož močnega spiritualnega, neoplatonističnega navdiha, obenem pa telesno trdoživ človek, ki je zmogel izjemne napore in dosegel visoko starost. Pri njem se silovito prepletata in bijeta duhovno in telesno, vlogo veznega člena pa igra ljubezen.”

Renesančni velikan je bil humanist in obenem ljudomrznik. “Seveda,” prikima Fišer, “v vsakem primeru človek hudih nasprotij. In ravno v tem se mi zdi napovedovalec ali kar začetnik novoveške umetniške izkušnje.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Michelangelo Bunarroti (1475-1564)