Kakor ladje iz kock
Mestna galerija Nova Gorica je letos v svoj program po trinajstih letih ponovno uvrstila dela Klavdija Tutte, “vse bolj poetično umirjenega otroka Mediterana”. Na razstavi Mediteranski svetilniki in sredozemska plovila predstavlja povsem nov cikel iz zadnjih dveh let, ki obiskovalcev ni pustil ravnodušnih.
NOVA GORICA > Tokratni Mediteran Klavdija Tutte je namreč, kot piše tudi Milček Komelj, nadvse precizen, geometrijsko izkristaliziran in vsestransko obvladan. Predvsem pa živo barvit, poln modrine in horizontov. Morje je ploskev in je horizontala, svetilniki so vertikala, ladje diagonala. Morske valove so zamenjali radijski in svetlobni signali, ki potujejo po zraku. Ni več morskih otokov, na katerih žive v barvnem žuborenju kot srečno brezskrbna bitja njegovi arkadijski bikci, na odločno slikarsko ekspresivno potezo s čopičem pa smo tako ali tako že pozabili.
Ko se sliki vendarle približamo, da bi potezo vendarle morda našli, pod površino barvnega nanosa zagledamo figuro, ženski obraz, prikrit, a obstajajoč, vprašujemo se, kaj nam sporoča.
Da obstaja ... da vendarle nekje obstaja življenjska energičnost, ki, kot pravi Komelj, žari. Vidi jo zajeto v gladinah prostranstva, ki ga uteleša morje s svojo mogočno širjavo in globino. In dogaja se komunikacija, dodaja Komel, med ladjami in ladijskimi ter pristaniškimi napravami in svetilniki, s pogledi znakovnih bitij, ne z mahanji človeških popotnikov, marveč z ladijskimi, ritmično natrganimi zvočno-svetlobnimi signali.
Komelj na tem mestu vidi Tutto kot sodruga mediteranskega Lojzeta Spacala ali Avgusta Černigoja, ta prestižni “status” mu podeljuje na podlagi “dosledno pretehtanih, a igrivo zvenečih sozvočij oblik, barv in ponekod celo dobesedno otipljivih struktur in vzorcev, natanko odmerjenih razmerij in znakovno nakazanih dogajanj.” V tem smislu je tudi tesno zasidran v stalnico v slovenski likovni ustvarjalnosti, simbolno oprti na večnostno podobo morja in na arhitektonska znamenja z navigacijsko tehniko in virtualnim komuniciranjem opremljenega časa.
KLAVDIJA FIGELJ
