“Kamorkoli pogledam, so moji motivi”
Metka Krašovec je prva dama slovenskega slikarstva. Konec januarja so ji v ljubljanski Moderni galeriji odprli retrospektivno razstavo, ki bo na ogled do 6. maja, kot častno gostjo pa so jo povabili na letošnjo mednarodno slikarsko kolonijo mmmArt v Medano v Goriška brda.
MEDANA >”Kar pomnim, sem bila outsider. Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod. Neprestano smo se selili - v Beograd, San Francisco, New York, ponovno v Beograd, in nazaj v Ljubljano, kjer sem bila zopet nekdo od drugod.” Tako začne svoj avtobiografski spis Metka Krašovec. In nadaljuje: “Nikjer nisem pognala korenin, zelo lahko bi živela kjerkoli. Konstanta je hrepenenje po Mediteranu, vendar nisem tam doma.”
V Medani je na povabilo selektorja Braneta Koviča skupaj ustvarjalo 15 priznanih umetnikov: Patricia Koyšova iz Slovaške, Mischa Rakier z Nizozemske, Emiliano Rubinacci iz Italije, Želimir Barić iz Italije, Neil Shawcross z Irske, Martin McNulty s Škotske, Eléonore Chéneau iz Francije, Shkumbin Krasniqi s Kosova/Francije, Ivana Ivković iz Srbije, Willy Ramos iz Španije, Takaki Takino z Japonske, Mario Palli iz Italije ter Metka Krašovec, Klemen Brun in Etko Tutta iz Slovenije.
> Konstanta je hrepenenje po Mediteranu. Sedaj sva tukaj ...
“Tu sem v raju. Kamorkoli pogledam, so moji motivi. Ustvarjala sem v ateljeju, od koder sem imela božanski pogled. Ves teden je bil neverjeten.”
> Kje pa sicer ustvarjate?
“Atelje imam na Bledu, a kljub temu slikam morje in ciprese. Od časa so časa čutim, da moram na tisto lokacijo, po kateri hrepenim. Ne vem pa, kako bi bilo, če bi tukaj živela ... morda bi pa potem slikala Alpe? Vedno slikaš tisto ...”
> Česar nimaš?
“Od vedno je bilo tako, da ko smo šli na morje in sem zagledala prve tri ciprese, sem se počutila doma. Ne vem zakaj, morda so to vezi s predniki.”
> V Medani ste naslikali motiv s češnjami, zraven pa pripeli Gradnikov verz. Kako je nastajala ta slika?
“Ko sem prišla v Medano, sem prosila za Gradnikove knjige. Ko sem imela zadnjo razstavo v ljubljanski galeriji Equrna, sem namreč delala tako, da sem najprej nekaj naslikala, potem pa dodala en verz. Enkrat verz peruanskega, drugič španskega pesnika ali pa verz Američanke Emily Dickinson. Sedaj pa, ko sem tukaj, sem želela Gradnika, ki mi zelo odgovarja.”
> Ste delali po Gradniku ali je Gradnik prišel potem, ko je bila slika že naslikana?
“Najprej sem slikala, potem dodala verz, sicer bi me verz preveč vodil. Tudi Gradnik piše o češnjah, a potem sem ugotovila, da se prvi dve vrstici skladata z mojo sliko, ostalo pa ne več. Ampak jaz vzamem tisto, kar mi odgovarja.”
Metka Krašovec (1941), slikarka in grafičarka, je leta 1964 diplomirala na ALU v Ljubljani. Leta 1966 je zaključila specialko za slikarstvo pri prof. Gabrijelu Stupici, leta 1970 pa specialko za grafiko pri prof. Riku Debenjaku. V letih 1966/67 je bila asistentka na Oddelku za slikarstvo in grafiko na Ohio University Athens, Ohio, ZDA. V letih 1974/75 je bila kot štipendistka The British Councila na grafični specialki na Royal College of Art v Londonu. Leta 1977 je postala docentka na ALU, in leta 1986 izredna profesorica. Od leta 1991 je bila redna profesorica za risanje in slikanje. Veliko razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.
> Ja, pesem se začne lepo, z opisi češenj, konča pa z “Nihče ne zmisli se, da vse razpade...”. So vam všeč Gradnikove pesmi?
“Ja, a zlasti njegove ljubezenske, ki jih govori v ženskem spolu, so zelo lepe.”
>> Ste prvič tukaj?
“Bila sem že tukaj, pred leti, z možem Tomažem Šalamunom sva prišla na pesniški festival in Brda so me že takrat očarala.”
> Kaj vas v tej pokrajini kot umetnico prevzame?
“Nekaj gotovo je. Kamor pogledaš, je nekaj za oko. Koliko zelenih tonov! Vse je prekrasno. Čeprav je zemlja, je to mehka pokrajina in povsod je veliko neba. Pa tudi nekakšna tišina je ... kreativna tišina, aktivna tišina, ki ni mrtvilo.”
> Povedali so mi, da niste slikali v skupnem ateljeju, ampak na samem.
“Ne moram delati v družbi. S seboj sem celo prinesla nekaj del, če bi se izkazalo, da moram delati v družbi ... potem bi imela vsaj nekaj za dat... (smeh). Človek pač mora slišati sebe, svojo tišino. Vedno delam sama.”
> V Moderni galeriji v Ljubljani je ta hip na ogled vaša retrospektiva, ki so jo zaradi velikega zanimanja podaljšali. Ste zadovoljni?
“Zelo hvaležna sem, da sem imela to razstavo. Rekla sem si: 'Še to, potem lahko umrem.' (smeh) ... No, zdaj sicer še ne bi.” (smeh)
> Po retrospektivi se človek najbrž vpraša: 'In sedaj'?
“Točno to. Sedaj delam na majhnem formatu. Strašno si želim narediti knjigo, iščem sponzorje. Knjigo s slikami, ki so bile na ogled v Equrni. 150 jih je bilo, ena zraven druge. To si sedaj želim.” KLAVDIJA FIGELJ
