Kar začneš, moraš tudi končati
Snežica Krajnc, dolga leta zaposlena v turizmu in kasneje podjetnica, je sedaj upokojenka in predvsem keramičarka, ki se je pred štirinajstimi leti odločila ljubiteljsko dejavnost spremeniti v delo in je v Izoli odprla keramični atelje.
IZOLA > Danes največje zadovoljstvo črpa iz dela z otroki. Veliko jih je skozi leta osnove dela z glino spoznalo na njenih delavnicah, kakršno je minuli teden izpeljala tudi za od 200 do 300 izolskih otrok, od vrtčevskih do srednješolcev. Ta se je zgodila v sklopu prvih Mednarodnih dnevov keramike, ki še do nedelje domujejo v Izoli.
Snežica Krajnc je doma iz Lucije, a ima v Izoli, na Koprski ulici, atelje že 14. leto. Že pred glino je v prostem času za dušo počela marsikaj, zlasti obiskovala različne tečaje, tudi tečaj aranžiranja cvetja, kjer se je pojavila potreba po vazicah, ki jih je na koncu začela izdelovati sama. “Do takrat, bilo je leta 1995, nisem o glini ničesar vedela, nato pa sem se začela izobraževati. Glina me je vse bolj zanimala, tako da sem z ostalimi konjički prekinila in se posvetila zgolj njej,” pravi keramičarka, ki je znanje nabirala tudi v tujini, v posebnem spominu pa ji je ostal intenzivni enotedenski tečaj na Hrvaškem, od koder je odnesla veliko znanja in tudi mnoge vezi, ki jih neguje še danes.
Od nakita do kipov
Prepričana je, da se moraš keramiki povsem predati: “Če hočeš žeti uspehe, se moraš keramiki posvetiti v celoti. To je razvidno že pri ustvarjanju posameznega izdelka, ki ga ne moreš delati po obrokih - ko enkrat začneš, moraš tudi končati.” Danes so v njenem ateljeju na ogled in na prodaj mnogi izdelki: od nakita, vaz, kipov, posode do spominkov, razstavljen pa je tudi Arrigonijev dimnik, ena tipičnih izolskih vedut, ki jo je razstavila na samostojni razstavi ob desetletnici ustvarjanja v izolski Mestni knjižnici leta 2010. “Dan es vse več ljudi išče uporabne in ne več zgolj okrasne izdelke, in temu se moramo prilagoditi,” pojasnjuje Krajnčeva, ki zatrjuje, da vse, kar ustvarja, ustvarja z zadovoljstvom. Ko tega ni, menja, in po 16 letih ukvarjanja z glino odkriva tudi slikarstvo, dobro pa se znajde še pri šivanju in grafiki: “Tudi pri ustvarjanju velja, da več kot znaš, več veljaš.”
Pravi, da delo z glino pomirja, kar je najbolj razvidno pri najmlajših, s katerimi še posebej rada dela na raznih delavnicah, ki jih je doslej priredila zares veliko, nazadnje minuli petek v sklopu Mednarodnih dnevov keramike: “Ko so prišli otroci, ki jih poznam tudi z ulice in so zelo živahni, so se ob delu z glino povsem umirili, v celoti jih je prevzela.”
Festival keramike
Te dni je Izola prizorišče prvega Mednarodnega festivala keramike, ki je vzklil po njeni zamisli, spodbudila pa jo je kolegica, keramičarka Nada Rodman iz Nove Gorice. Tudi pri slovenskem društvu keramikov in lončarjev so bili navdušeni in so podprli pobudo, predsednica Miljanka Simšič pa je koordinirala slovenske razstavljalce in kot slavistka poskrbela za vsa besedila. Krajnčeva se je povezala tudi z znanim proizvajalcem keramičnih barv, italijansko Colorobbio, kjer se je kot dragocena podpornica izkazala Ivna Safundžić, ki je poskrbela za povezavo s hrvaškim društvom InterInova iz Matuljev, organizacijo prireditve pa sta poleg društva keramičarjev prevzela še italijanska skupnost in izolsko turistično združenje. Do nedelje so v Manziolijevi palači na ogled vrhunske keramične stvaritve hrvaških keramičarjev, v Placu Izolanov pa dela članov slovenskega društva. “Želeli smo predstaviti neizmerne možnosti keramike, s predavanji pa tudi izobraževati,” pravi Kranjčeva, ki težko skriva razočaranje nad slabo promocijo prireditve. Ob podobnih dogodkih po svetu, denimo v Franciji, mesta živijo s prireditvijo, v Izoli pa se mora obiskovalec precej potruditi da Mednarodne dneve keramike sploh zazna.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
