Kaurismäki v Guimarãesu kot doma
Današnji filmski izbor Kino Otoka obljublja precej cinefilskih bonbončkov. Popoldne bodo v Art kinu Odeon na ogled eksperimentalna kratkometražna dela Siegfrieda Fruhaufa, zvečer bo na Manziolijevem trgu glavno besedo imel zlati deček galicijskega filma Lois Patiño z Obalo smrti, večer pa bo sklenil omnibus prekaljenih filmskih mačkov Zgodbe starega mesta.
IZOLA > Nič kaj manj mikaven ni niti filmski izbor Videa na plaži, ki bo drevi predvajal jagodni izbor animiranih filmov nizozemskega festivala Kloosterkino, med temi se je znašel tudi BolesŠpele Čadež. Za cinefilske sladokusce, ki jih zanima ustroj filmske umetnosti od njenih prafaktorjev do končnega izdelka, bo pravšnji naslov Siegfried Fruhauf, ki se je s svojimi filmskimi eksperimenti in raziskovanji vpisal med najbolj prodorne avstrijske avantgardne filmarje mlajše generacije. V Art kinu Odeon bo na ogled izbor njegovih kratkih del, ki so nastali v obdobju med letom 1998 in 2013.
V omnibusu Zgodbe starega mesta, ki je nastal v sklopu Evropske prestolnice kulture 2012 v Guimarãesu na Portugalskem, pa zasledimo kar nekaj velikih imen. Manoel de Oliveira, Aki Kaurismäki, Victor Erice in sila poseben portugalski režiser Pedro Costa so posneli svoj poklon oziroma vizijo Guimarãesa. Prvi je Aki Kaurismäki, ki je v Guimarães uvozil finskega igralca in pričaral njegovo tipično postsocialistično miniaturko osamljenega proletarca, ki kljubuje modernim časom. Naslednji je Pedro Costa, ki se ga je prijela oznaka Samuela Becketta v svetu filma, v številnih svojih filmih pa se je potikal po najbolj odročnih kotičkih Lizbone in dokumentiral življenje ljudi, ki životarijo na socialnem obrobju. Znan je po temu, da v svojih filmih ne prizanaša nikomur, tako je tudi v omenjenem omnibusu. Victor Erice je ubral veliko bolj klasične tone in skozi izpovedi nekdanjih zaposlenih in njihovih potomcev ugotavljal, kakšno je bilo življenje ljudi, ki so delali ali bili povezani z eno največjih tekstilnih tovarn v Evropi, ponosu Guimarãesa. Sklepni film je posnel veteran Manoel de Oliveira, ki je v času snemanja štel 103 leta, danes pa kar 105 in filma ni še obesil na klin. V omnibusu se je humorno dotaknil tipičnih hord turistov, ki oblegajo Guimarães in ki bi jih lahko preslikal v katerikoli turistični kraj.
Petkov filmski program pa utegne preglasiti glasbeni nastop Dječka iz vode na Svetilniku. To je one man band projekt, plod hiperaktivnega dela Edina Džambića iz Brčkega v BiH, ki je svoje zavetje našel pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije. Njegov prvenec iz leta 2011 Srce, muda i pez bombone šteje kar 98 skladb, za poslušanje celotnega albuma pa si morate vzeti skoraj štiri ure. Ta dečko, ki je nato ustvaril še dva albuma, vešče skače iz garažnega punka in rocka, new-wavea, post-punka, rockabillyja, hard rocka, klasičnega rocka, bluesa pa vse do čistih kantavtorskih momentov. Nekateri glasbeni recenzenti so ga oklicali za Johnnyja Štulića nove generacije.
BILJANA PAVLOVIĆ
