Kavita - Antologija sodobne indijske poezije
Kako sestaviti antologijo sodobne poezije druge največje države na svetu, v kateri govorijo 24 uradnih jezikov, vse več avtorjev pa piše tudi v angleščini? Da ne omenjamo “neuradnih” jezikov, ki jih je v Indiji po nepreverjenih podatkih nekaj več kot tristo!
Na prvi pogled se zdi, da bi se takšnega projekta lotil samo norec, saj je več kot očitno, da je optimalno reprezentativen izbor nemogoč. Da bi bil projekt še dodatno zapleten, med številnimi uradnimi jeziki Indije ni medsebojnih prevodov (preprosto zato, ker ni prevajalcev) in se morajo govorci različnih jezikov seznanjati z literaturo svojih sosedov ob pomoči angleščine, kolonialnega jezika, ki so ga bili zaradi medsebojnih jezikovnih trenj in predpisane “enakopravnosti” uradnih jezikov prisiljeni neuradno sprejeti kot dejanski “uradni” jezik Indije. Z drugimi besedami: kot edini jezik, ki jim omogoča sporazumevanje.
Vprašanje, kako je nastala pričujoča antologija, je torej več kot na mestu. Pozabimo na dejstvo, da je indijska poezija stara vsaj 4000 let in se je skozi zgodovino z novimi osvajalci, vplivi, verami in kulturami nenehno spreminjala, bogastvu svetovne poezije pa dodajala takšne dragulje, kot sta Ramajana in Mahabharata (skupaj z Bhagavad-gito, “nebeško pesnitvijo”); pozabimo, da imajo Indijci (natančneje Bengalci) z Nobelovo nagrado ovenčanega Rabindranatha Tagoreja; pozabimo, da je v angleščini izšlo (v Indiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike) že lepo število antologij klasične, modernistične in tudi novejše indijske poezije. Pozabimo na “himalajsko” gorovje pesniškega gradiva, ki je na voljo; tudi to ni ovira, s katero se ne bi bilo mogoče spopasti. Največji problem pri sestavljanju pričujoče antologije je bilo dejstvo, da je pri projektu že od začetka sodelovala “politika”. Izbor je morala potrditi Sahitya Akademi, indijska nacionalna literarna akademija, ki naj bi bila sicer neodvisna, v praksi pa ji to do znatne mere onemogočajo prav njena interna pravila, saj je dolžna skrbeti za promocijo književnosti vseh 24 uradnih jezikov.
Avtor prvega izbora sodelujočih pesnikov, K. Satchidanandan, tudi sam ugleden pesnik, ki piše v malajalamščini (uradnem jeziku Kerale na jugu Indije), torej ni imel lahke naloge, saj je moral v antologiji zagotoviti prostor najboljšim pesnicam in pesnikom, ki pišejo v največjem možnem številu jezikov. Pri tem, razumljivo, ni mogel popolnoma zaobiti nevarnosti, da bo izbor kakovostno neuravnovešen, saj “najboljši” pesniki v določenem jeziku niso nujno enakovredni “najboljšim” v drugih jezikih, kaj šele, da bi bili objektivno “najboljši” v vseindijskem okviru. Kot slovenski sourednik mu moram priznati, da se je tej nevarnosti izognil v večji meri, kot bi (glede na stroga pravila Sahitye Akademi) smeli pričakovati. Uprl se je (sicer demokratično hvalevredni) direktivi, da imajo pravico do predstavitve na tujem pesniki vseh jezikov, in se osredotočil predvsem na kakovost, relevantnost, sodobnost, pa tudi na zdravo ravnotežje med pesnicami in pesniki. Tako ne moremo reči, da smo dobili predvsem “politično korektno” predstavitev najboljše sodobne indijske poezije (saj nekateri jeziki sploh niso zastopani, medtem ko so drugi zastopani z dvema ali celo tremi avtorji). Dobili smo, po mojem mnenju, naravnost zgleden približek najboljšega, kar je v zadnjih dveh desetletjih nastalo na pesniških tleh te velikanske, kulturno bogate države.
EVALD FLISAR,
urednik Antologije sodobne indijske poezije
