Kdo ne pozna Harijcev?
V Harijah, veliki vasi na Bistriškem, že vrsto let uspešno deluje zanimivo društvo zapletenega imena: Kulturno ekološko turistično športno društvo Alojz Mihelčič, poimenovano po harijskem rojaku, skladatelju ponarodele pesmi Polje, kdo bo tebe ljubil.
HARIJE > Kje se pravzaprav lotiti priložnostnega časopisnega zapisa o društvu stoterih dejavnosti, ki jih je kar za cel roman, kot bi dejali? Začeti bi veljalo pred tremi desetletji, ko so v Harijah ustanovili mešani pevski zbor in ga poimenovali po rojaku, skladatelju Alojzu Mihelčiču. Zbor je bil pobudnik in prvi organizator revije pevskih zborov ilirskobistriške občine, ki vztraja do danes. Potem je zbor za nekaj časa prenehal in ponovno oživel, njegova dejavnost pa je obsegala tudi priložnostne kulturne prireditve na vasi. Preporod in začetek današnjega društva, ki ga ljudje poznajo pod kratico KETŠD Alojz Mihelčič, se je začel 1999, ko je njihova dejavnost postajala vse bolj pestra. Obnovili so zbor in začeli delovati na različnih področjih. Uradno pa se je društvo ponovno registriralo leta 2001 in od tedaj kar “bruha” na vse strani. V njem je pred desetimi leti med drugim zaživela etno skupina z zanimivim in odmevnim prikazom starih kmečkih opravil pod imenom Od zrnja do kruha.
V Kulturno-ekološko-turistično-športnem društvu Alojz Mihelčič aktivno deluje več kot sto članov. Prihajajo iz Harij, Tominj, Soz in drugih krajev na Bistriškem. Vanj so dejavno vključeni tudi otroci.
Kot pove vsestranska kulturnica Alenka Penko, nesporno gonilna sila delovanja Alojza Mihelčiča, so si tudi zadali za nalogo iztrgati pozabi stare običaje in zelo zanimive stare izraze, ki so izginili iz vsakdanjega življenja. V ta namen so izdali nekaj zloženk, ki so v sliki in besedi prikazala stare običaje. Počastili so tudi spomin na Alojza Mihelčiča in ob stoletnici njegovega rojstva izdali brošuro, priložnostno razglednico in priložnostni poštni žig.
Obudili so tudi star običaj, peš romanja v božjepotno Marjino cerkvico v sosednjih Sozah, kjer duhovnik vsako leto na veliki šmaren blagoslovi poljsko cvetje, nabrano ob poti. Širšo pozornost tudi strokovne javnosti je vzbudila njihova narečna molitev Zlot (zlat) očenaš.
Harijski kulturniki so zasloveli v širšem primorskem prostoru s svojo gledališko dejavnostjo. Njihova velika, za ljubiteljske razmere skoraj neverjetna uspešnica, je bila veseloigra v domačem narečju Kri nej uoda, s katero so gostovali vsepovsod in polnili dvorane ter zunanja prizorišča. “Pravzaprav je bila naša prva igra zaigrana ob stoletnici pomožne pošte v Harijah,” pojasni Alenka Penko, ki je tudi avtorica zadnje, te dni uprizorjene igre Veselo god godujemo.
Avtorica teh dveh iger in glavna igralka je bila enkratna Jadranka Boštjančič. Vseh celovečernih iger so zaigrali pet. Poleg Boštjančičeve pa je avtorica iger tudi Alenka Penko. Koliko priložnostnih krajših skečev sta zaigrali skupaj, nazadnje o kurjem očesu v nedeljo na Sozah, pa bi bilo težko prešteti. Jadranka je napisala tudi več krajših igric za otroke, ki so tudi sicer vključeni v delovanje društva. V njem je preko sto aktivnih članov, Harijcev, pa vaščanov sosednjih Tominj in Soz ter tudi iz drugih krajev na Bistriškem.
Člani društva so pravzaprav prisotni pri vseh dogodkih na vasi. Njihov časopis Harijske novice, izdan vsako leto na Štefanovo, ki so ga začeli pripravljati mladi, je po letu 2006 prevzelo društvo pod uredništvom Alenke Penko. Vse bolj so prisotni tudi pri organizaciji blagoslovitve konj ob prazniki sv. Štefana, 26. decembra. V zadnjem času pa so v širši javnosti zelo prepoznavni po Brštolin bandi, pevsko godbeniški skupini, poimenovani po brštolinu, stari domači posodi za žganje kavnih zrn.
Alenka še pove, da so obnovili lučanje koruznega in ječmenovega zrna, ki ga teden pred Miklavžem in na Štefanovo mečejo v okno. Pa še bi se dalo marsikaj napisati o Harijcih in njihovem društvu.
TOMO ŠAJN
