Kdo pravi, da ljudje ne berejo?!

Zbornik je pravzaprav najstarejša festivalska publikacija; izhaja od prve Vilenice leta 1986, naša sogovornica, Tanja Petrič, pa pri njenem nastajanju sodeluje od leta 2007, ko sta bili v uredniškem odboru še Barbara Šubert in Miljana Cunta.

“Že v prvem zborniku leta 1986, ki je bil v marsikaterem pogledu precej drugačen od današnjega, je poleg utemeljitve za prvo nagrado Fulviu Tomizzi tudi pisalo, da bo vsako leto izšel večjezični zbornik, ki bo predstavljal tako besedilo nagrajenca kakor besedila avtorjev, povabljenih na festival. To je bilo prvo vodilo, ki se v resnici skozi leta ni veliko spreminjalo. Zbornik predstavlja besedila avtorjev, gostov na Vilenici, ti pa jih iz njega na vileniških dogodkih tudi prebirajo,” pojasnjuje Petričeva.

Že nekaj let so v zborniku natisnjena besedila v treh jezikih, tako v izvirniku kakor v slovenskem in angleškem prevodu. “Na začetku je bil videti zelo zborniško. Bil je zlasti priročnik za spremljanje festivala - vanj so želeli natisniti predvsem besedila avtorjev zaradi lažjega spremljanja branj. Takrat namreč še ni bilo projekcij besedil v slovenščini in angleščini, zato so lahko obiskovalci zgolj ob pomoči zbornika spremljali vsebino dela, ki ga je avtor predstavljal v svojem jeziku. Publikacija pa se je zadnja leta spremenila, saj je postala pravcata čitanka sodobne evropske in deloma tudi svetovne literature. Dobila je res že status knjige, ne nazadnje se od prvih publikacij v tej smeri razlikuje tudi oblikovno. Zbornik se zadnja leta zelo povezuje tudi s celostno podobo Vilenice, že na naslovnici in notranji strani zajema vsakokratni moto festivala in tudi zato dobiva status nekakšne simbolne publikacije,” ugotavlja Tanja Petrič. Izid zbornika, ki ga izdaja Društvo slovenskih pisateljev, subvencionira Javna agencija za knjigo v okviru podpore vileniškemu festivalu, dostopen pa je v knjižnicah in večjih knjigarnah. Od leta 2005 ga po festivalu v pdf različici objavijo tudi na spletu.

Od zbornika do čitanke

“Zborniku pravim čitanka tudi zato, ker so v njem zbrane kratke zgodbe, odlomki iz romanov, pesmi avtorjev, ki nastopajo na Vilenici, a so ta besedila praviloma pri nas prvič predstavljena. Tudi avtorji, ki so slovenski javnosti znani že s prevodi drugih del, premierno predstavljajo novosti,” pove Petričeva, ki obenem poudarja še eno pomembno vlogo čitanke: “Večkrat se zgodi, da določen založnik bodisi na podlagi branja avtorja na Vilenici bodisi ob prebiranju besedila v čitanki odkrije, da je avtor zanimiv tudi za knjižni prevod. Torej ima zbornik svojo vlogo tudi pri promociji literarnih del.”

V preteklosti so festivalu očitali, da premalo naredi za promocijo slovenske književnosti, kar so, tako je prepričana sogovornica, na DSP vzeli zelo resno: “Zadnja leta je v okviru festivala prisotna tudi posebna promocija slovenskih avtorjev in avtoric, zbornik pa predstavlja za skupino posrednikov, založnikov in drugih avtorjev tudi prvi stik z njimi. Podatkov, kako učinkovita je ta promocija, nimamo, ker je to težko izmerljivo, a se je že zgodilo, da je posamezni slovenski avtor prav na podlagi vileniškega zbornika našel stik z drugim literarnim festivalom oziroma založnikom. Bolj usmerjena promocija slovenskih avtorjev poteka v okviru srečanja literarnih založnikov, kjer ponudimo še več besedil slovenskih literatov, slovenski vileniški gostje pa imajo tudi posebno predstavitveno rubriko na vileniški spletni strani.”

Zalogaj za urednike, prevajalce in oblikovalce

Zborniki so vse zajetnejši, vsebine se širijo, v povprečju štejejo med 400 in 450 strani; letošnji jih ima nekaj čez 400. Besedila avtorji načeloma izberejo sami. Vodja Vilenice jih k pošiljanju svojih del pozove že konec decembra oziroma v začetku januarja skupaj z vabilom na festival: “Posebej jih opozorimo, da želimo nova besedila, a ker branja trajajo med deset in petnajst minut, moramo žal besedila kvantitativno omejiti, kar je marsikdaj težko. Nekateri avtorji pošljejo daljša besedila, kot jih lahko objavimo, tako da sledi še izbiranje odlomkov. Včasih pa se zgodi tudi to, da avtorji pošljejo več različnih besedil in jih je treba v celoti izbrati.” Prva besedila urednica prejme marca, največ dela pa je maja in junija, ko gredo teksti besedila v prelom. “Velik zalogaj je tudi za oblikovalce, kajti izvirniki imajo različne fonte črk, od makedonske do bolgarske cirilice, letos imamo kitajske pismenke, in vse to je treba poiskati,” pojasnjuje urednica, ki na zbornik, v katerem je denimo letos 24 avtorjev, gleda tako, kot bi šlo za 24 knjig: “Z vsako trojico besedil enega avtorja se je namreč treba precej ukvarjati. Preveriti je treba, ali imamo pravilne znake v izvirniku, ali ima avtor že angleški prevod svojega besedila ... Če ga nima, je treba najti angleškega prevajalca, ki lahko iz izvirnika prevede neposredno v angleški jezik, kar zame pomeni, da velikokrat iščem prevajalce tudi v tujini, pri čemer mi pomagajo razna tuja društva književnih prevajalcev in tuje inštitucije. Sem prevajalka in tudi sama delam s prevajalci na različnih ravneh, tako da mi slovenskih prevajalcev ni težko najti. Težava se pojavi, ko imam besedilo, denimo v poljščini, in moram poiskati nekoga, ki ga lahko prevede neposredno v angleščino. Načeloma bi lahko delo prevajali iz slovenskega prevoda v angleščino, a se tudi iz prevajalske etike skušam izogniti posrednim prevodom, kadar je le mogoče.”

Težki časi za avtorje, a tudi za njihove prevajalce in kritike

“Sodelovanje s prevajalci je poleg sodelovanja z oblikovalci najpomembnejše. Kot prevajalka vem, kakšen je prevajalski proces, s kakšnimi vprašanji se prevajalci pri svojem delu spopadajo in koliko časa potrebujejo za prevod, predvsem pa kolikšen angažma zahteva dober prevajalski izdelek. Zato se trudim prevajalcem zagotoviti dovolj časa za prevajanje, a tudi, da so zanj primerno plačani, da ne čakajo predolgo na honorar, kot se sicer pri tem delu pogosto dogaja. Pomembno se mi zdi, da se jim za njihovo delo zahvalim, pa tudi, da jih omenim, ko se le da. Zahtevam in opozarjam, da se ob objavi, javni uporabi in omembi prevoda nujno navede prevajalkino ali prevajalčevo ime,” poudarja Petričeva, ki posebej okrca medije. Prav mediji, tako tiskani kakor elektronski, smo po njenih besedah pri navajanju prevajalcev zelo površni in nedosledni. Sicer pa se stanje na tem področju v nekaterih pogledih tudi izboljšuje: “Včasih si se moral namučiti, da si ugotovil, kdo je prevajalec določenega literarnega dela. Iskati si ga moral z lupo, saj so bili skriti v drobno natisnjenih kolofonih na zadnjih straneh ali pa jih sploh niso nikjer navedli. Danes nekatere založbe prevajalce navedejo že na platnici knjige ali na prvi strani.”

Tanja Petrič je tudi literarna kritičarka. Vprašanje, kakšni so trenutni časi za literarno kritiko, pa je domala retorično, saj je odgovor pričakovan - zelo slabi. “Ves čas nam solijo pamet, da je treba zapise krajšati. Vse manj prostora je namenjenega kritiki, češ da je ljudje ne berejo. A reflektirana literarna kritika ni zgolj kritika literarnega dela, ampak odseva tudi določen kanon, bralski okus, konec koncev je lahko tudi posredna kritika kulturnega in širšega družbenega prostora … Morda gledamo nanjo preozko - z vatli takojšnjega in kratkoročnega učinka, izmerljivega v evrih,” je prepričana Petričeva. Pri tem ne skriva razočaranja nad vodstvi časopisnih hiš, ki privijajo urednike in podcenjujejo bralca: “Velikokrat se ga celo poneumlja. Po nekem vplivnem fantomskem strokovnjaku, ki se imenuje g. Javno Mnenje, se je uveljavilo prepričanje, da ljudje ne berejo kulturnih strani, da ne berejo daljših člankov … V tem duhu se nižajo tudi honorarji za kritiško delo, ki tako ali tako niso bili nikoli visoki. V resnici se morajo kritiki, ki želijo napisati resno literarno kritiko, z njo ukvarjati tudi teden ali dva. Prebrati morajo knjigo, morda za primerjavo še katero drugo delo taistega avtorja in tako naprej, za kar na koncu dobijo par deset evrov … Včasih se res vprašaš, ali ne bi bilo bolje pomivati šipe.”

Petričeva obenem poudarja, da marsikdo vsega tega seveda ne ve, zato do kritike nima pravega odnosa. In po navadi so taki prav naročniki. “Prav zaradi nerazumevanja našega dela nas razmere silijo v vse manj natančno delo, v nekakšen tekoči trak, ki rojeva manj kakovostne izdelke, kar pa v teh časih niso ekskluzivne razmere zgolj literarne kritike. S podobnimi se bodejo avtorji, prevajalci … Če hočeš preživeti, moraš delati na hiperprodukciji, s tem pa kakovost pada,” ugotavlja urednica, ki daje vtis, da je skrbna priprava vileniškega zbornika in ohranjanje spodobnih razmer za sodelavce tudi svojevrsten upor stanju, v katerem marsikdo razmišlja o brisanju šip. A tudi šip ni dovolj za vse.

MAJA PERTIČ GOMBAČ