Kdo zna noč temno razjasnit …
Peti abonmajski koncert Kulturnega doma Nova Gorica je minuli petek ponudil krasen nabor pesmi s klavirsko spremljavo, ki je tako značilen za romantično razpoloženje čitalniške dobe; slovenski skladatelji so v tej glasbeni obliki ustvarili svojo “podzvrst” zahtevnejšega samospeva.
NOVA GORICA> Mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink sta ob zanesljivi klavirski spremljavi Anthonyja Spirija ponudila lep pušeljc, ki je cvetel v razponu od Benjamina Ipavca do najmlajšega Alojzija Geržiniča (1915 – 2008).
Slednji je še globoko v modernem času pel “kako je minilo poletje, mladost, bolečina”, kar ne čudi, saj je emigriral v Argentino, kjer so romantične ambicije tamkajšnjih Slovencev še dolgo odzvanjale “v temi, kakor žalno drevo”. Ob omenjenih smo slišali še pesmi Antona Lajovca, Lucijana Marije Škerjanca, Josipa Pavčiča, Kamila Maška, Josipa Michla, Emila Adamiča, Josipa Ipavca, Zorka Prelovca in Davorina Jenka.
Značilnosti slovenske različice pesmi s klavirjem so tesno povezane s čitalništvom in tàko romantiko, ki promovira in povzdiguje slovensko dušo, tudi ko ljubimec hrepeni po svoji ljubici. Tokratni izbor pesmi je bil sicer bolj liričen (“podokniški”) in narodnobudniški le v posrednih, stranskih tonih. Najpogosteje smo se skozi poezijo Rafka Vodeba, Pavla Karlina, Cvetka Golarja, Franceta Prešerna, Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova in drugih srečali s temačnim vzdušjem minevanja, ki ga subtilno ponazarjajo Karlinovi verzi: “Zvezde v megli so utonile, / črno noč so nam pustile / čez in čez … / Mrtvi srčki z vitkih brez …”.
Visoka poustvarjalna kondicija vseh nastopajočih (posebej Bernarde Fink) ter pretanjen izbor pesmi, je večer povzdignil na imeniten umetniški dogodek. Pri dotičnih vsebinah se slovenska duša prav rada razleze v patos, mokrozveneče rož'ce poezije, samopomilovanje in sentimentalnost, toda tokrat smo bili neskončno daleč od tega, kljub romantičnim vsebinam, popolnoma prizemljeni v izvrstnem pevskem objemu krasnih glasov, globokih verzov, z univerzalnimi in večnimi temami, ki jih je le na trenutke presekala Župančičeva navidezna šaljivost in otroška razposajenost (Ciciban – Cicifuj).
Koncert, ki so ga nastopajoči posvetili 140. obletnici Glasbene matice Ljubljana, je skoraj odpihnila burja (sicer razprodana dvorana je bila precej prazna), kar razpoloženju ni škodovalo, nasprotno, divja narava je še dodatno podžgala strasti - pesmi so pred nami zacvetele kot drobni biseri mavričnih lučic.
Podpisani je do obujanja čitalniških duhov sicer zadržan, ko pa “minuli” svet ponudijo na ogled pristno čuteči in iskreno poglobljeni umetniki, se univerzalnost razpoloženja naseli tudi v postmodernem skepticizmu. Večnim dilemam ni moč ubežati. In vedno znova in znova jih najdevamo tudi v Prešernu: “Kdo zna noč temno razjasnit?, ki tare duha! / Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce / od zore do mraka, od mraka do dne!”JOŽE ŠTUCIN