Ker nisem slikar, barvam z zvoki

> Veliko prebirate poezijo?

“Ja, kar precej.”

Sanjam je četrta avtorska zgoščenka skladatelja Ambroža Čopija. Njegove skladbe je posnel Slovenski komorni zbor z dirigentko Martino Batič. Pred tem je izdal še tri: Preparate corda vestra je pod Čopijevim vodstvom posnel Komorni zbor Ave, prinaša pa njegove sakralne skladbe, priredbe ljudskih so zbrane na zgoščenki So ptičice še snivale (zbor ČarniCe in dirigent Stojan Kuret), Lirični akvareli pa so prva plošča s Čopijevo avtorsko glasbo - posnel jo je Akademski pevski zbor Tone Tomšič pod vodstvom Stojana Kureta.

> So na plošči Sanjam vaši najljubši slovenski pesniki?

“Malo bolj zapleteno je. (nasmešek) Poezija, ki mi zazveni, ni nujno moja najljubša - precej pesmi je, ki so mi zelo ljube, ampak ... so zame neuglasbljive. Kot bralec poezijo občutim drugače, kot jo sliši moje skladateljsko uho.”

> Po kakšnem ključu ste izbirali poezijo, ki je na plošči?

“Že v gimnaziji sem veliko prebiral poezijo Franceta Balantiča, takrat še zamolčanega slovenskega pesnika. Oboževal sem ga, z njim kot najstnik čutil težo spraševanj, iskanj, tegob ... Takrat sem se zelo poistovetil z njim. Ne najdem pot domov je prva njegova pesem, ki sem jo uglasbil - to je bilo pred 23 leti. V letih 1993 in 1994 sem napisal glasbo še za Mrtvo belino, Popotnico in Pridi, deklica. Njegova poezija ima svoje barvo in vzdušje.”

> Kako zvenita Kocbek in Pavček?

“Za oba lahko rečem, da sovpadata z mojim zvočnim svetom. Da uglasbim Kocbekove pesmi, me je spodbudil prijatelj Mitja Gobec, ki mi je dejal, da zbori nimajo nič Kocbekovega na razpolago. Najprej sem glasbo napisal na pesem V snopu sončnih vej, potem pa še za drugi dve iz njegove zbirke Rane pesmi - Skoz prozorne pajčolane in Povsod iskri tisoče biserov.”

Kako ste slišali Pavčka?

“Glasbeni jezik, ki se skriva za njegovimi besedami, je drugačen. Pri Kocbeku in Balantiču odzvanja beseda, pri Pavčku pa tisto, kar se z besedo dogaja v nas.”

> Zakaj prav Angeli ?

“To Pavčkovo zbirko sem ravno prebiral, ko me je lani septembra poklicala Martina Batič in prosila, da bi napisal nekaj skladb, ki bi jih izvedla s Slovenskim komornim zborom. Z Angeli me je Tone Pavček navdahnil in nagovoril. Prva v ciklu Angeli - Moj prvi angel - se začne 'Svoje bele sanje sanjam ...', je dala tudi ime zgoščenki. Ta, prvi angel, se je kar zlil na papir, sledili so mu še ostali; nekateri malo bolj zasanjani, drugi hudomušni, kot recimo Smešni angel. Pri tej skladbi sem kot skladatelj prvič uporabil beat-box.”

> Na plošči so tudi vaše uglasbitve besedil Marka Margona, ki ga širša javnost ne pozna.

“Z Markom sva začela sodelovati, ko sem vodil Mešani pevski zbor Obala, on pa je bil tam predsednik. Gregor Klančič, takratni gostujoči dirigent Slovenskega komornega zbora, mi je naročil daljše delo in takrat sem napisal pet skladb na Margonove tekste. Gre za preprosta besedila oziroma misli, ki pa prav s preprostostjo dajejo moji glasbi neki nov zven, hkrati pa ji puščajo več prostora.”

> So uglasbitve poezije za skladatelja trši oreh kot, recimo, psalmi oziroma liturgična besedila?

“Pred dvema letoma sem izdal zgoščenko Preparate corda vestra, na kateri sem zbral svoje sakralne skladbe. Slovenska poezija je nekaj, kar slovenski skladatelji čutimo: da ta besedila uglasbimo, je pravzaprav za nas nujno, po drugi strani pa je, če govorimo o promociji v tujini, veliko primernejši kakšen drug, uveljavljen jezik, recimo latinščina.”

> Zakaj ne angleščina?

“Latinščino imam zelo rad, bližje mi je kot, denimo, angleščina ali nemščina. Vsak jezik ima svoj zvočni svet, potem pa je, se mi zdi, odvisno predvsem od skladatelja, kje se bolj najde.”

> Za naslovnico zgoščenke Preparate corda vestra ste uporabili delo Mateja Metlikoviča, na najnovejši je detajl slike Simona Kajtne ...

“Likovna umetnost mi je zelo blizu. Velikokrat me prešine, da bi bil slikar, če ne bi postal skladatelj. Ker ne obvladam barve, barvam z zvoki. (nasmešek) Tako v delu Metlikoviča kot Kajtne sem prepoznal občutje, ki ju imata plošči, zato sem se tudi odločil, da sta na naslovnici.”

> Če bi lahko naslikali svojo glasbo - kakšna bi bila?

“V svoji glasbi si želim - če govorim v likovnem jeziku - malce figuralike, ob tem pa tudi nekaj abstrakcije, ki pusti prostor za razmišljanje.”

> Vaše skladbe so precej kompleksne, veljate za “težkega” skladatelja.

“Ja, to drži (nasmešek). Moja glasba res ni enostavna. Gre za kompleksna dela, ki zahtevajo veliko od izvajalca, čeprav ima poslušalec največkrat občutek, da zveni še kar preprosto. Skladbe, ki so na plošči Sanjam, so osemglasne, uporabljam različne kompozicijske tehnike, a mislim, da tega poslušalec ne opazi, saj je struktura vpeta v muzikalni lok in ni sama sebi namen. Najpomembnejše pri komponiranju se mi zdi najti ravnovesje med racionalnostjo in srčnostjo.”

> Z zmago na tekmovanju v Derryju ste se pred kratkim poslovili od Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem. S kakšnimi občutki?

“Z lepimi, saj smo dosegli res veliko uspehov, pa tudi z nekoliko težkim srcem. APZ zame ni bil samo zbor, ampak tudi del življenja. Zdelo se mi je, da je deset let dovolj dolgo obdobje, v katerem lahko dirigent pokaže vse. Prav se mi zdi, da APZ v tem trenutku prevzame dirigent z novimi idejami, zagonom, ambicijami in strastjo, kar Mirko Ferlan zagotovo je.”

> Kam gre vaša skladateljska in kam dirigentska pot?

“Poleti sem po dolgem času srečal sošolca s srednje glasbene šole, Jana Plestenjaka, in dogovorila sva se, da njegove največje uspešnice priredim za zbor. Trenutno vodim dva zbora na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani - komorno zasedbo, ki je koncertno in tekmovalno telo in bo tudi izvedla program Janovih hitov - ter šolski zbor. Ta projekt bomo prvič predstavili 10. decembra v Tolminu, potem pa še v Kopru in Ljubljani. Ob tem pa zaključujem zgoščenko, na kateri bo zbran sakralni opus za moške zbore ter ciklus o-antifon, ki sodi v advent. Upam, da jih bomo lahko izvedli v 'realnem času', torej pred božičem.”

MAKSIMILJANA IPAVEC