Kisik naš vsakdanji

KOPER > Kultura je, če se tega zavedamo ali ne, vsepovsod okoli nas. Dan za dnem in ves čas. Je način življenja in nas določa: že vse od zgodnjega otroštva, našo civilizacijo pa od začetka človeštva. Zakaj ni niti približno nepomembno, kakšen odnos imamo do kulture? Zakaj sebi in njej delamo krivico, če ne celo škodo, ko jo reduciramo le na nadstandard ali porabo? Petkova javna razprava, ki jo je vodila Janja Lešnik, odgovorov na vsa vprašanja ni prinesla, jih je pa nekaj odprla. “Ko stopamo, recimo, po koprski Kidričevi ulici, ki vodi do Pokrajinskega muzeja, vidimo propadajoče palače, zastrte izložbe in zaprta okna. Ob pogledu na take prizore čutim, da nam dediščine ne uspeva ohranjati, tako kot bi jo morali,” je med drugim dejala Duška Žitko, kustosinja za umetnostno zgodovino v Pomorskem muzeju Sergej Mašera. Opozorila je, da čuta za dediščino velikokrat zmanjka tistim, ki lokalno skupnost vodijo. Prav tako se pogosto zgodi, da ti ljudje stroki ne prisluhnejo. “Naša dediščina je na vsakem koraku in včasih res ne vem, ali se tega zavedajo. Pa bi se morali, zlasti zato, ker smo na tem večkulturnem območju nasledili dediščino, kakršne ni mogoče najti nikjer drugje v Sloveniji. Pri nas se združujeta romanska in slovanska kultura, v mestih imamo čudovito dediščino meščanstva, solinarstva, ribištva, ladjedelništva, pomorstva, zaledje pa je bogato z zapuščino panog, ki so živele od grških časov dalje: vinogradništvo, oljkarstvo, sadjarstvo ...,” meni Žitkova in dodaja, da mora človeku odnos do kulture in dediščine “zlesti pod kožo”. Že dve desetletji v muzeju vodi pedagoške delavnice in tako za kulturo, umetnostjo in dediščino navdušuje najmlajše; otroke iz vrtcev in šol. Da tovrstno delo ni zaman, vidi, ko otroci v muzej pripeljejo - svoje starše.