Kje počiva Tartinijeva violina
Kritična razprava o potencialnih možnostih trženja piranskih kulturnih biserov v turistične namene je pred dnevi na omizju na Turistici razkrila žalostno lokalno “menefregistično” družbeno stvarnost, ki ji nikakor ni mar, da bi bili zgodovina in kultura Pirana v turističnih vodnikih bolj prepoznavni.
PORTOROŽ >“Kultura in zgodovina nekega kraja sta v turizmu presežek, s čimer obiskovalcu nudimo več, imata tudi čustveno konotacijo; če ju znamo predstaviti, nam dajeta samozavest ter potrditev identitete in pripadnosti prostoru, v katerem živimo,” je na strokovnem posvetu v sklopu večerov FuTuristica na fakulteti Turistici poudarila gostja omizja Polona Senčar, sicer lastnica turistične agencije Maona. In s tem tudi pripomoremo k njunemu ohranjanju in oživljanju.
Marsikaj bi lahko prodajali, pa ne
Vendar, je bila skupna ugotovitev tako govornikov kot občinstva, da ni tako. Piran namreč v svojih nedrjih skriva številne kulturne zaklade, ki bi jih lahko z malo dobre volje, organiziranosti in predsvem enotnega, koordiniranega pristopa, z lahkoto tržili v turistične namene. Oboji so v teku večera nanizali več primerov prodajanja mestne kulturne dediščine na turističnem trgu.
Direktor Obalnih galerij Toni Biloslav je opozoril na ukinitev umetniške delavnice Genius Loci v Sečoveljskih solinah, za katero ni več denarja, je pa pripomogla k prepoznavnosti Pirana. In na dolgoletno žalost v zvezi s Formo vivo na Seči, ki bo naslednje leto dopolnila 50 let, pa se iz turističnih logov še nihče ni ogrel, da bi dogodek promoviral in zapisal na turistični zemljevid. S kulturno vsebino bi lahko oživili tudi piranski svetilnik in še marsikaj.
Umetnostna zgodovinarka Sonja Ana Hoyer je bila kritična do dejstva, da mesto Piran še vedno ni opazilo, da so se na liste njegove zgodovine skozi stoletja zapisovala pomembna evropska umetniška imena, ki jih žal pozna bolj stroka. Z malo domišljije pa bi jih lahko tudi poljudno predstavili turistu. Tako mestno obzidje ni le utrdba, ampak je tudi upodobljeno na več dragocenih likovnih umetninah beneških slikarjev. Turistični vodniki bi utegnili to zagrabiti, če bi bili dovolj iznajdljivi.
Kako promovirati Tartinijevo zapuščino
Ne nazadnje je največ besede teklo o Tartiniju in njegovi zapuščini. “Kakšno zgodbo bi lahko napletli okoli piranskega virtuoza. Sama sem v sklopu Maone izdala zgoščenko z njegovo glasbo, obžalujem pa, da njegova violina le mrko počiva v neustrezni vitrini v njegovi spominski sobi,” je komentirala Senčarjeva. Sama ima več zamisli, kako promovirati, kar je mestu od Tartinija ostalo. Nekaj odgovorov o Tartinijevi zapuščini bi občinstvo in gostje zagotovo dobili od direktorice pomorskega muzeja (hranitelja Tartinijeve zbirke) Martine Gamboz, tudi povabljene med govornike, a je bila odsotna. Sklep je bil enoten in logičen, zagotovo pa kot ponavljajoči refren na pokvarjenem predvajalniku glasbe: “V piranski občini nujno potrebujemo kulturnega menedžerja, ki bo prepoznal, ustrezno posredoval s strokovnega v poljudno, uskladil, predvsem pa izjemno uspešno oglasil piranske kulturne kamenčke, da bomo vendarle lahko rekli, da gojimo in razvijamo kulturni turizem.”
LEA KALC FURLANIČ
