Kjer kamni lebdijo v zraku
Razstava v galeriji Fonticus v Grožnjanu je veličastna in radodarna, nežna in strastna, strašljiva in lepa. Gail Morris je izbrala nekaj skulptur, s katerimi v prostoru sledi svoji rdeči niti - drobcu prahu iz mikro sveta, ki ga je povečala na makro raven. Razstava nosi naslov Razkrivanje(Razotkrivanje), medtem ko ji je Morris dala še svoj intimni, alternativni naslov - Pojdi korak nazaj, poglej malo bolje.
GROŽNJAN > Gail Morris, kiparka, rojena v Walesu in izšolana na londonski umetniški šoli Central Saint Martins, že dolgo ustvarja v Istri. Tam je njena Kornarija, park skulptur v Marušičih, čez mejo, na slovenski strani, pa veliko učencev, ki jim je bila mentorica, navdih in spodbuda. Nekateri so razpršeni po svetu, nekateri so ostali združeni v KUD Korenina in ustvarjajo v izročilu “gospe, ki vedno kleči”, s čimer nakazujejo na njeno značilno pozo, v kateri kleše in šepeta kamnu.
Že v Central Saint Martinsu je bilo njeno delo močno in osebno, navdihnjeno z okoljem, v katerem ustvarja. Umetnostna kritičarka na spletni strani Art Parks International je zapisala: “Njenih del ne moreš predalčkati, lahko pa opredeliš njihovo veličino, radodarnost, velikost in moč.”
V razstavni prostor grožnjanske galerije Fonticus umetnica ni hotela postaviti veliko različnih skulptur, želela je ohraniti logičen razvoj ene oblike. “Morda je bilo najzahtevnejše postavljanje kamnov v zrak, tako da dajejo občutek, kakor da lebdijo,” je pojasnila kiparka, ki že dolga leta prepleta elemente kamna in kovine.
Železne strukture je uporabila po starem kriteriju, ki ji je služil že med študijem v Central Saint Martinsu. “Začela sem z mislijo na prah, na drobne delce, ki letijo po zraku. Če jih povečamo, najdemo veliko odgovorov, ki jih potrebujemo za življenje,” opisuje svoj pogled na svet. Natančneje kot pogledamo v celico narave, bolje razumemo življenje samo, pravi in dodaja, da so odgovori pred nami, le poiskati jih moramo.
Uspelo nam bo le, če bomo dovolj osveščeni, opozarja: “Ljudje smo včasih podobni žabi, ki vidi le tako daleč, kolikor sega njen jezik, s katerim lovi muho.”
Sprva je bila prepričana, da ji bo uspelo skulpture, zdaj razstavljene v Grožnjanu, narediti v kratkem času, vendar je ustvarjanje kar trajalo in trajalo. Vendar ji je naposled le uspelo. “To je darilo sami sebi,” pravi. “Naredila sem tisto, kar me veseli in na kar sem lahko ponosna.”
ALENKA PENJAK
