Klavirska zgodba o letu 1822 pianistke Natalije Šaver
Sloviti kanadski pianist Glenn Gould, prvovrstni interpret Bacha in dunajskih klasikov, ki je pogosto nastopal tudi v jazzovskih sestavih, je že več kot pred tremi desetletji predvidel, da bodo recitali klasične glasbe, kot jih poznamo danes, izumrli.
NOVA GORICA>“Glasbeno vzgojo in način, kako je klasična glasba predstavljena, čaka v bližnji prihodnosti neizbežna potreba po prilagoditvi novim socialnim razmeram in odnosom v družbi,” je pred desetimi leti v zborniku Z ljubeznijo do korenin (ob 50-letnici Glasbene šole Nova Gorica) zapisal Benjamin Šaver, novogoriški pianist, ki je tudi sam že večkrat poskušal spreminjati stereotipe klasičnega koncerta. Po stopinjah očeta, ki že vrsto let živi in deluje v ZDA, sedaj stopa tudi pianistka Natalija Šaver. 26-letna simpatična glasbenica, ki izhaja iz razreda nadarjenih pianistov profesorja Sijavuša Gadžijeva in je letos junija končala podiplomski študij na ljubljanski glasbeni akademiji pri profesorici Dubravki Tomšič Srebotnjak, preprosto raziskuje možnosti drugačnega posredovanja glasbe občinstvu, predvsem pa mladim in tistim, ki morebiti klasične glasbe ne poslušajo, ker gojijo predsodek, da je namenjena eliti oziroma le tistim, ki jo razumejo. V tem plemenitem in zagotovo tudi zelo iskrenem poslanstvu je občudujoče vztrajna in angažirana.
Ob letošnji 200 obletnici rojstva Franza Liszta je premišljeno izdelala koncept glasbeno-zabavnega večera, ki se je v petek zvečer odvil v novogoriškem Kulturnem domu, na katerem nas je ob različnih tehničnih “priboljških” novega tisočletja poskušala popeljati v daljno leto 1822. Ludwig van Beethoven je v tem letu po dolgotrajnem ustvarjalnem mrku začel pisati svojo zadnjo Sonato v c-molu, op. 111, epohalno delo, polno vizionarskih prebliskov. In prav v tem letu je Beethovnu Preludij v c-molu J. S. Bacha zaigral 11-letni Franz Liszt, ki je to neuradno avdicijo pri velikem mojstru označil za najpomembnejših trenutek v življenju.
Kraljevskemu klavirju seveda še vedno pripada častno mesto na koncertnem odru, in tudi mlada pianistka je v brezhibni klasični drži, ko zagreto in spretno razkriva lepoto in bogastvo zadnje Beethovnove klavirske Sonate. Njej kot protiutež v nadaljevanju postavi popularni Lisztov Mefistov valček, skladbo, v kateri se iskrita strast in ogenj in od pianista zahteva “peklenske” premike po klaviaturi.
Klavirsko zgodbo potencirajo domiselne luči, dimne zavese, projekcije na velikem platnu, pripovedovalec … Skratka, Natalija Šaver je postorila prav vse, da je z različnimi vizualnimi učinki zaposlila tako oči kot ušesa prisotnih, in v marsikom predramila otopeli emotivni svet.
TATJANA GREGORIČ,
(Radio Koper)