Klical je svetlobo in odganjal temo

LJUBLJANA, SEČA>Tone Pavček, 29. septembra 1928 rojen v Šentjuriju na Dolenjskem, ni bil zgolj pesnik, marveč pravi ljudski pevec za mlade in mlade po duši. Najraje je nagovarjal otroka v človeku, ga bodril tako s pisano kakor z govorjeno, takisto duhovito, vzneseno, ritmično in metaforično besedo. Temna občutja, s katerimi mu ni bilo prizaneseno, je vselej preglasila gromka volja do življenja.

Njegova pesniška pot se je udarno začela leta 1953, ko je z Janezom Menartom, Kajetanom Kovičem in Cirilom Zlobcem izdal znamenite Pesmi štirih, zbirko, v kateri se krhki intimizem zoperstavlja tedaj zapovedani kolektivistični književnosti.

Četudi je dokončal študij prava, je Pavček svoje moči vse življenje razdajal za umetnost. Zaposlen je bil na RTV Slovenija in kasneje kot glavni urednik na Cankarjevi založbi, v letih 1979-1983 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, od 1986 do 1990 poslanec slovenske skupščine in 8. maja 1989 tisti gromoglasnež, ki je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu prebral osamosvojitveno Majniško deklaracijo.

O življenju in smrti tako posameznika kakor skupnosti je pesnil v zbirkah Dediščina (1983) in Goličava (1988), starejše kmečke predmete in opravila iz krempljev pozabe trgal v Starožitjih (2004), človeško prasilo opeval v Samih pesmih o ljubezni (2008), mladim podaril Jurija Murija, enega najslavnejših junakov slovenske književnosti, esejistične zapise zbral v štirih knjigah Čas duše, čas telesa in vseskoziopeval naravo, sprva dolenjske griče, zatem pa še soline pod svojo hišico v Seči, kjer je obdeloval tako besede kakor vinsko trto in oljke.

“Istra mi je dala nekaj drugega kot Dolenjska,”je v pogovoru za naš časnik pripovedoval pred tremi leti, ob 80. rojstnem dnevu. “Dolenjska je, če uporabim precizno besedo, moj dom. Tam sem se narodil materi v naročje in sprejel dolenjsko narečje, ki je neskončno lepo in žuboreče. Istra je drugačna. Mnogo manj zelena je od Dolenjske, kamnita, bolj siva, trša in nezaupljiva. Je pa manj zahrbtna. Na Dolenjskem gre razpon čustev od pekla do neba, Istra pa je dokaj enotna v svojem gledanju: v prvi vrsti do prišlekov nezaupljiva in kljubovalna v želji, da bo zmogla. Ko te ta pokrajina sprejme, ko vidi, da si jo pripravljen obdelovati in nežiti, te sprejmejo tudi ljudje.”

Mojstrsko se je odrezal tudi kot prevajalec ruske, srbske in hrvaške književnosti, ustvarjalen pa je ostal do konca. Še iz bolnišnične postelje je v svet pošiljal nove in nove stihe.

Bil je vznesen, a ne sanjav. Pred tremi leti je 80. rojstni dan praznoval sočasno z zadnjimi državnozborskimi volitvami, in njegovim občutjem velja prisluhniti tudi pred prihajajočimi: “Na dan pridejo človeške lastnosti, ki niso spodbudne in dobre. Zadrtost, sovraštvo do drugega, sprtost, škodoželjnost, vse mogoče. Tudi nizki udarci. Vsak misli, da mora on in samo on boga zagrabiti za brado in zagospodovati. Politika se mi upira tudi, ker vse stranke mislijo le na to, kako priti v sedlo. Kaj pa tisti, ki ostanejo pod kopiti? Večina ljudstva ostane pod kopiti, tisti na oblasti pa ne mislijo več na to, ali tudi tisti pod kopiti galopirajo v lepšo prihodnost.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Tone Pavček v Seči pred tremi leti, ob 80. rojstnem dnevuAndraž Gombač