Knjiga je en velik film in obratno

> Kako je nastala zamisel za hkrati zelo vsakdanjo in nenavadno zgodbo?

“Z zamislimi za zgodbe je vedno podobno. Nastajajo dolgo časa. Več let. Tako je bilo tudi s to zgodbo. Odraščanje in razpad družine, recimo jim raje spremembe v družini, gresta žal vedno skupaj. Razpolovna doba zakona je nekje med sedem in dvanajst let. Tako nas poučuje statistika. Tako da mnogo zgodnjih najstnikov doživlja oboje: odraščanje in spremembo v družini. Nekateri to doživljajo tako, drugi drugače, nikomur pa ni lahko.”

> Zakaj šele zdaj prvi mladinski roman?

“Pisanju zgodbe, ki sem jo imel v glavi že kar nekaj časa, je botroval razpis. Do sedaj sem se ukvarjal predvsem z otroško literaturo, za najstnike si nekako nisem upal, zdelo se mi je, da še nisem dovolj temeljito pokukal v njihove svetove, čeprav imam nečaka Gašperja, ki je prav takšnih let kot moj junak. Tako da je bil razpis pravšnji izziv in 'poriv'. Bilo je tako, kot če nekoga, ki ga je strah nastopanja, enostavno porineš na oder in se mora znajti kot ve in zna. In sem napisal.”

> Čeprav ima vaša knjiga v naslovu film, s katerim različne življenjske situacije neprestano primerja glavni junak, ima v delu posebno mesto knjiga.

“Ker se ukvarjam s knjigo in s filmom, imam rad oboje. Pravzaprav oboje obožujem in se težko odločim, kaj imam rajši. Knjiga je za zamišljene samotneže, kinodvorana pa bolj za komunikativne žurerje. Film je brez dvoma izrasel iz romana, iz zgodbe. Film je v gibljive slike spremenjen roman. Na nek način pa se knjiga in film dopolnjujeta. Tudi film je vplival na knjige, na način pisanja. Res pa je tudi to, da imajo mladi rajši film, saj se jim ni treba truditi. Samo sedejo v dvorano ali pred televizijo in se prepustijo slikam. Nič jim ni treba delati. Branje knjige klub vsemu zahteva določen napor. Možgančki so vseeno bolj dejavni. Je pa knjiga en velik film in film je ena velika knjiga!”

>Zgodba je zlasti neizprosna do odraslih. Ste med pisanjem secirali tudi sebe?

“Vedno ko pišem, pišem o sebi. Drugače ne gre. Čeprav se moje odraščanje ni razpletalo tako, kot odraščanje mojega junaka - bilo je strašnejše -, je to vseeno moja zgodba. Sestavljena iz drobcev spominov pa tudi komentarjev o svetu, ki ga živimo. Knjiga Kot v filmu je brez dvoma tudi moj, osebni, kritičen pogled na socialni trenutek sodobnega življenja. Odrasli smo brez dvoma ena velika svinjarija in to, kar počnemo (včasih tudi z dobrimi nameni) našim mladim, je grozljivo. V divji tekmi s časom in ambicijami, pa tudi zgolj z borbo za preživetje, jih puščamo popolnoma same.”

>Sodobne tehnologije ne obsojate, o njih ne pišete črno-belo. Je skrivnost v pravi meri?

“Sodobna tehnologija je tu in je super, še več: mega je! Problem je, kot ste rekli, v pravi meri. Zasvojenost s tehnologijo je problem. Zasvojenost z računalniki, s spletom, s televizijo … Nekateri mladostniki ostajajo zaprti v sobah in njihova družba je vedno bolj samo neskončen umetni svet spleta. To najbrž ni najboljše. Kot tudi ne bi bilo dobro, če bi zavrgli sodobno tehnologijo komunikacije kot nekaj zgolj slabega. Moja zgodba samo opozarja na drugačen svet, na svet knjig, na svet razmisleka in predaha, končno tudi na svet svežega zraka. Pri tem pa seveda nikakor nisem hotel biti moralističen. Pač pa duhovit. Upam, da mi je to uspelo.”

>Gašper živi v “izvenserijski” družini. Kako težko je pisati o tako aktualni temi? Izvenserijske družine nenazadnje postajajo vse bolj serijske, vi pa z veliko humorja pokažete, da je ljubezen edino kar šteje.

“Edino, kar šteje, je res ljubezen. Vse moje knjige najbrž govorijo o tem. In tudi naslednje bodo. Ljubezen, komunikacija, bližina, dotik, prava odločitev za poklic, pa tudi za tistega, s katerim boš šel skozi življenje … V ozadju vsega je ljubezen. Ljubezen je tisto, kar iščemo, za čemer neprestano tečemo. Pa ne samo takoimenovani odrasli, tudi otroci jo iščejo. Ljubezen je varnost, je navdih, je odgovor na mnoga vprašanja, tudi na: Kdo sem? Kam grem? Kar se pa tiče izvenserijskih družin … Večina družin, v katerih je vse narobe, se razglaša za nekaj posebnega, za izvenserijske. Mislim, da se moja zgodba sprašuje tudi o družini. Kaj je danes sploh družina? Kdo je družina? Kakšne so družine? Je mogoče družina tam, kjer spiš dobro spanje in sanjaš lepe sanje, v katerih ni strahu pred jutrom in prebujanjem? Ne vem. In tudi moja zgodba ne daje odgovora. Družino si ustvarimo in poiščemo sami. Ne cerkev, ne država, ne Bog nam je ne bo.”

> Junak pride do pomembnih spoznanj, med katerimi je tudi nujnost predaha.

“Ja, predah je važen. V njem je skrit razmislek. Ustavimo se in razmislimo. Ustavimo se in pogledamo na prehojeno pot, pa tudi na pot, ki je pred nami. Problem sodobnega človeka, sodobnega otroka, je najbrž tudi ta, da se ne znamo ustaviti, da v divjem tempu sodobnih komunikacij ne znamo poiskati predaha in malo pokomunicirati tudi s seboj.”MAJA PERTIČ GOMBAČ

Vinko Möderndorfer: “Družino si ustvarimo in poiščemo sami. Ne cerkev, ne država, ne Bog nam je ne bo.”Maja Pertič Gombač