Knjiga, ki ne bi smela iziti
Zbirka hudomušnih zapisov Jeroma Klapke Jeroma Brezdelne misli brezdelnega človeka (Hiša knjig, založba KMŠ, 2011) v prevodu Matjaža Kotnika potrjuje dvoje: da mora prevajalec najpoprej dobro poznati pravila jezika, v katerega prevaja, in da mrtvemu pisatelju lahko škodi marsikaj, a najbolj - okoren prevajalec, malomaren urednik in nevesten založnik. Zlasti ko sodelujejo.
V zbirki sproščenih samogovorov duhoviti angleški pisatelj Jerome Klapka Jerome (1859-1927), avtor znamenitejšega romana Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo, kramlja o zaljubljenosti, potrtosti, samovšečnosti, domišljavosti, vremenu, mačkah in psih, plahosti, otrocih, oblekah in še čem.
A zatakne se že pri naslovu, Idle thoughts of an idle fellow, kjer dvakrat naletimo na pridevnik “idle”, ki ima več pomenov: brezdelen, brezposeln, len, nepomemben, prazen ... Nepomembne misli brezdelnega človeka, Brezdelneževe ničeve misli ali kaj podobnega resda zveni manj privlačno od Brezdelnih misli brezdelnega človeka, a pravilneje. Besedna zveza “brezdelne misli” je precej problematična.
To je šele začetek. Na domala vsaki od 193 strani se najde kakšna napaka: “junak se vstane”, ko bi moral zgolj “vstati”; konji in služabniki so “bolj številčni”, ko bi morali biti “številnejši”; telovnik je narejen “iz suknja”, ko bi moral biti iz “sukna”; nekomu nekaj “odgovarja”, ko bi mu moralo “ustrezati”; njegova čudaštva in družba so “izčrpane”, ko bi morali biti “izčrpani”; nekomu ni treba spati v “dvorcih obdanimi z jarki”, ko mu ne bi bilo treba spati v “dvorcih, obdanih z jarki”; “v nas pretakajo misli”, namesto da bi “se pretakale”. Tu so še “dvomiti v nekaj” namesto pravilnega “dvomiti o nečem”, “na licu mesta” namesto “na kraju samem”, “tekom razvlečenega govora” namesto “med razvlečenim govorom”, “Frankestein” namesto “Frankenstein”, “smejoče oči” namesto “smejoče se oči” ...
Kjer bi moralo biti zapisano “ne da bi”, dosledno piše “brez da bi”. Ustreznejše obrazilno stopnjevanje (“primernejši”, “pametnejši”, “rajši”) se umika opisnemu (“bolj primeren”, “bolj pameten”, “bolj rad”). Nekdo “viha svoj nos”, ko bi ga moral le “vihati”. Kjer bi lahko pisalo “priložnost”, “ritem”, “nadzor”, “obvestiti” in “imeti za”, piše “prilika”, “tempo”, “kontrola”, “informirati” in “smatrati”. Bolje kakor “za njih” bi bilo “zanje”.
Bralec se prebija skozi obilje čudaštev: “zbrcati v rit”, “utreti solzo z oči”; “iritirajoč”, “izdelovalci čevljev ne držijo dovolj majhnih številk”, “narejen izpod prstov” ... Mnogi stavki so slabo sestavljeni, v njih se pretirano in nerodno ponavljajo “to”, “da”, “ki”. “Tudi” je tam, kjer bi moral biti “niti”. “Kot” pogosto nadomešča ustreznejše “kakor“, “kakršen”, “kolikor”. “Cel” je praviloma tam, kjer bi moral biti “ves”.
Nekaterih naslovov leposlovnih del, ki jih omenja pisatelj, prevajalec ne sloveni, marveč jih navaja kar v izvirni, angleški obliki, brez prevoda. Zato pa v naš jezik gladko prenese frazo “every Tom, Dick and Harry”, ki v angleškem jeziku slikovito ponazarja “kogarkoli”, vendar selitve v slovenščino ne preživi. Pripadniku germanskega plemena po slovensko ne pravimo “Saxon”, temveč “Sas”, se je pa zato v slovenski verzologiji uveljavil izraz “blankverz”, ki ga ne slovenimo v “prazni verz”.
O vsebini knjige kdaj drugič. Ko bo prevod vsaj zadosten.
ANDRAŽ GOMBAČ