Knjigo v roke, pot pod noge
Še in še bi lahko švigali mimo tiste prikupne male bencinske črpalke na Tržaški cesti v Ljubljani in na njej pojili svoje vozilo, pa bi ne vedeli, da je prav tamkaj davno tega črpalkar Dominik Smole snoval mojstrsko dramo Antigona. Zanimiv podatek je le eden med mnogimi, zbranimi v vodniku Slovenska pisateljska pot, ki je ga je Društvo slovenskih pisateljev ob včerajšnjem dnevu knjige izdalo pri radovljiški Didakti.
SLOVENIJA > Slovenska pisateljska pot (SPP) je “projekt v nastajanju”, saj bo knjigi sledila še spletna različica, ki jo bo mogoče sproti izboljševati in dopolnjevati, v uvodu pojasnjuje urednik Željko Kozinc. Ugotavlja, da v Sloveniji, deželi pohodniških transverzal, ni daljše poti od te, ki se prične pri rojstni hiši Miška Krajnca v prekmurski Veliki Polani, zatem obišče domovanja 104 slovenskih književnikov in se po vijugavih 700 kilometrih izteče pri rojstni hiši Otona Župančiča v belokranjski Vinici.
Domove naših pokojnih književnikov so pri Društvu slovenskih pisateljev z nevidno nitjo povezali iz prepričanja, da “je treba na neliterarne načine pomagati tudi našim predhodnikom, ki so nam ustvarili knjižni jezik in okrepili našo pripadnost domovini”, pot pa so poleg Kozinca tlakovali Melita Forstnerič Hajnšek, Aljoša Harlamov, Miran Hladnik, Petra Jordan, Franci Just, Gašper Troha, Miran Košuta, Urška Perenič in Vladka Tucovič; zadnji trije so opisali primorske postaje: Gregorčičevo Vrsno, Pregljev Most na Soči, Bevkovo Zakojco, Kosmačev Slap ob Idrijci, Gradnikovo Medano, Kosovelov Tomaj, Grudnovo Nabrežino, Bartolov Trst, Kettejev Prem in druge.
Vodnik, v katerem se podatki o posameznem književniku prepletajo z orisom njegove poetike in opusa ter raznimi zanimivostmi in barvnimi fotografijami, je dragocen priročnik, v katerem pa bo treba vnovič natančno preveriti podatke in popraviti kakšno letnico. Še več dela bodo ustvarjalci imeli z nujnim poenotenjem gesel. Slogovne razlike med posameznimi pisci niso tako moteče kakor očitno razhajanje pri naboru gradiva, ki ga ta ali oni sodelavec posreduje bralcu. Temeljito bi bilo treba premisliti že, ali naj posameznega književnika res zastopa zgolj en kraj. Mnogi so bili namreč razpeti med več domovanj. V najslabšem primeru bi bilo treba vsaj omeniti književnikove druge domove, za bodočega popotnika nadvse uporabno pa bi bilo tudi dosledno navajanje hišnih naslovov.
V geslu o Marjanu Rožancu je denimo poudarjena zgolj pisateljeva domača Zelena jama v Ljubljani, niti omenjen pa ni Volčji Grad na Krasu, kjer je pisatelj živel in ustvarjal v zadnjem desetletju življenja (1980-1990), kakor nista omenjeni bližnja komenska knjižnica in tamkajšnja Rožančeva spominska soba - sorodna soba Jožeta Udoviča v cerkniški knjižnici je v vodniku omenjena in prikazana na lepi fotografiji.
Podobno neuravnoteženi sta gesli o mojstrih besede, ki sta tudi prijateljevala: pri Rudiju Šeligu je pošteno omenjeno, da je živel v Kranju, a redno hodil počitnikovat in pisat v vas Sabonje pri Ilirski Bistrici, odkoder je njegova žena, pri Tonetu Pavčku pa beremo zgolj o pesnikovem rodnem Šentjuriju na Dolenjskem, ki je prikazan na kar treh fotografijah, mimogrede pa je skopo omenjeno še, da je Pavček “na slovenski obali v pozna leta obdeloval svoj vinograd in oljčnik”. Zapisati bi bilo treba, da je živel v Seči, v hišici nad solinami, ki so ga močno navdihovale in večkrat gostovale v njegovem delu, medtem ko si v vodniku omenjene Sabonje niso utrle poti v Šeligov opus. ANDRAŽ GOMBAČ
