Književnost v gibanju

ŠEMPETER, SEŽANA, TRST > Na predvečer Vilenice so v Šempetru pri Gorici gostili Milana Rakovca, pisatelja, pesnika, scenarista, prevajalca in novinarja. V pogovoru z novinarko in odgovorno urednico PN Vesno Humar je predstavil svoj roman v nastajanju Madcentury ossia, sectio aurea. “Ko sem bil še mlad, sem si želel napisati romane o treh mestih, o Puli, Reki in o Trstu,” je dejal Rakovac in pristavil, da se je potem pojavila potreba še po romanu, ki bi opisoval Koper. “Zdaj pišem koprski roman,” je povedal in prebral odlomek iz knjige, ki se dogaja na osrednjem koprskem Titovem trgu. Na vprašanje koliko časa piše knjigo in kako hitro, je odgovoril, da v najboljši formi pet strani dnevno, knjiga tako nastaja dve, tri leta.

Pogovor je nato nanesel na njegovo Istro, o kateri Rakovac rad pove, da zanj sega od Krfa do Beljaka, torej je povsod tam, kjer se počuti doma. Dotaknila sta se zgodovinskih konfliktov, fašizma in spregovorila o današnji Evropi, ki je po njegovem velik birokratski aparat, ki poje vse in še več, kar pridelamo. Govoril je o jeziku, stari veri, mladih letih na krovu jugoslovanske mornarice ob valovih radia Luxemburg, sprehodih po splitski rivi in ob preučevanju zemljevida zvezd... “To so bila najlepša leta mojega življenja,” je dejal in zaključil, da nas bo rešila ... ljubezen? “Ne, raje izberem lepoto. A ta tako ali tako vsebuje tudi ljubezen.”

Podvige podžiga prepovedano

V sodelovanju z Združenjem književnikov Primorske se je eden od predvečerov Vilenice tudi letos odvil v Kosovelovem domu v Sežani. Pod vtisom letošnje festivalske teme Navdih meja je povezovalka večera, predsednica združenja Magdalena Svetina Terčon, odkrivala duhovne in fizične meje dveh gostov.

Francoz Jean Mattern je pisec treh romanov. “Ljudje smo vsota zgodb, zato ne preseneča, da jih v mojih delih postopoma odkrivam po plasteh,” je razkril del burne zgodovine lastne družine, katere korenine izvirajo iz Romunije. “Tudi zato se imam za dediča Srednje Evrope, saj menim, da človek ni zakoreninjen, temveč ima svobodo gibanja,” je dodal Mattern, ki službuje kot urednik za tuje leposlovje pri založbi Gallimard.

Tržaški Slovenec Dušan Jelinčič piše prozo, esejistiko, razprave, literarne in gledališke kritike za slovenski in italijanski tisk ter televizijo in radio, kjer tudi dela kot novinar. Kot udeleženec več odprav v visokogorje, med drugim tudi v Himalajo, je pobudnik alpinističnega romana, s katerim je zaslovel kot “slovenski literarni čudež” v italijanskem literarnem prostoru. “Pišem v obeh jezikih, a le v slovenščini, ki je jezik mojega srca, se polno izražam,” priznava Jelinčič ob pripombi, da se mora kot predstavnik malega jezika zanj boriti vedno znova. Ob tem, ko ima pisateljevanje za najbolj življenjsko pravilo na svetu - sam se ob plezanju nima za alpinista, temveč za pisatelja na odpravi - je razkril tudi eno od svojih vodil pri pisanju in izbiranju tem: “Največji podvigi ljudi nastanejo iz bolečine prepovedanega.”

Prišel je čas, da odklenemo vrata

Na predvečeru Vilenice v Trstu bi morali nastopiti Florjan Lipuš, Marko Sosič in Mauro Covacich, a je slednji svojo udeležbo odpovedal. Občinstvo v dvorani Mestnega muzeja Sartorio je vseeno prisluhnilo branju odlomka iz njegove knjige, posvečene rodnemu Trstu, Trieste sottosopra (Trst, obrnjen na glavo v slovenskem prevodu izpred dveh let).

O tržaškem mikrokozmosu je zato spregovoril Marko Sosič. Veronika Brecelj, ki je večer vodila, ga je vprašala, kako mu uspeva tako privlačno pisati v slovenščini, ko pa živi v italijanskem okolju. Sosič je pripomnil, da mu je bila slovenščina položena v zibelko, saj so v njegovi rojstni soseski več let prevladovali Slovenci.

Povsem drugače pa velja za Florjana Lipuša. Koroški pisatelj je dijaška leta preživel v škofijskem internatu na Plešivcu, kjer slovenščina ni bila zaželena. Zato so se slovenski dijaki na lastno pest zavzemali za njeno skrb. “Začeli smo pisati iz protesta do razmer,” je dejal Lipuš. Na Koroškem so se zdaj časi spremenili. Slovencev je manj, a ni vse tako slabo, kot se zdi na prvi pogled. “Kvantitativno nazadujemo, kvalitativno pa slovenščina rase,” je ocenil letošnji avtor v središču festivala Vilenica.

Marka Sosiča pa skrbi, ker se slovenski Trst ne odpira italijanskemu svetu. Ko je obiskoval slovensko šolo na Opčinah, so tam stala vselej zaklenjena vrata. Slovenske učence so strogo ločevala od italijanskih. Po Sosičevi ponazoritvi “je čas zdaj tak, da odklenemo vrata”.

Oba pisatelja sta tudi prebrala nekaj odlomkov iz svojih del. Florjan Lipuš je podal odlomek iz romana Zmote dijaka Tjaža. Sosič pa je ponudil občinstvu pasus iz romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, ki se je letos uvrstilo v končni izbor za nagrado kresnik. Roman naj bi v kratkem izšel tudi v italijanščini, je razkrila Veronika Brecelj.KLAVDIJA FIGELJ,

BOGDAN MACAROL,

PETER VERČ

V Šempetru je Milan Rakovac svoj literarni svet razgrinjal z Vesno Humar, odgovorno urednico PNKlavdija Figelj

Florjan Lipuš, letošnji avtor v fokusu in Marko Sosič sta se z Veroniko Brecelj pogovarjala v Trstu Damjan Balbi