Čudežni prijatelji

Drevesa je preprost, a dovolj poveden naslov čudovite velike knjige, prevoda poljske slikanice, ki sta jo soustvarila priljubljen poljski ilustrator in grafični oblikovalec Piotr Socha in poljski biolog Wojciech Grajkowski, ki se podpisuje pod številna znanstvena besedila, namenjena najmlajšim radovednežem in bodočim učenjakom.

Velikani, ki preživijo vojne

Ti velikani, največji živeči organizmi na Zemlji, kakor poudarja uvodno besedilo, v ljudeh vzbujajo od nekdaj občudovanje in jim marsikje še danes pripisujejo čarobne moči. Tudi najmogočnejša zrasejo iz drobnega semena in nas zato učijo o moči narave, a človek v njih vsekakor vidi tudi uporabno surovino, saj je les še dandanes nepogrešljiv spremljevalec naših življenj - nenazadnje je les tako sestavina papirja, na katerem je natisnjena ta privlačna knjiga, kakor časopisne strani, na kateri prebirate te vrstice, če seveda ne berete spletne edicije. A prav Drevesa je ena tistih knjig, ki ji elektronska knjiga ne more biti kos.

Avtorja nas skozi prikupne, a z mnogimi detajli obogatene ilustracije vodita skozi znanja o drevesih in vsem, kar je z njimi povezano. Najprej se bralec seznani z različnimi deli dreves, nato spozna drevesa skozi letne čase, se seznani z različnimi endemiti, posebej s kruhovci. Spozna, da so drevesa hrana in dom mnogim živalim in da so med njimi tudi taka, ki jim pripisujejo tudi več tisoč let. Občudovalec, v katerega se bralec vse bolj spreminja iz poglavja v poglavje, se v drugi polovici knjige seznanja predvsem z raznoterim odnosom med drevesi in ljudmi - z marsičim, kar človek zmore iz dreves ustvariti, od plovil vse do Darwinovega drevesa življenja, družinskih dreves ter z drevesi povezanih verovanj, mitov in legend.

Vera v moč narave

“Pred tisočletji je skoraj vso Evropo preraščal gozd - in če ne bi bilo ljudi, bi bilo še danes tako,” je morda eden ključnih stavkov sklepnih strani, ob katerem se bralec še posebej zamisli. S prijaznim humorjem začinjeno delo na tem mestu postane za spoznanje bolj resnobno. Dejansko danes drevesa rastejo le še tam, kjer jim to dovolijo ljudje. Vendarle, kakor poudarja avtor, so ta že dolgo pred prihodom ljudi na Zemlji zmagala v bitki z drugimi rastlinami. Kako neskončno osupljiva je moč narave, dokazujejo kraji, ki jih po človekovem odhodu v kratkem zasedejo rastline in živali ter si sčasoma vzamejo nazaj, kar je njihovega. In za konec še nadvse pomemben poduk: ni vseeno, katera drevesa sekamo in niti kje in kako jih sadimo. “Dvakrat premislimo, preden kakega posekamo. Drevesa naših prednikov, gozdovi polni tisočletnih mamutovcev pripadajo našim otrokom.” Ameriški pisatelj in aktivist Wendell Berry je zapisal, da sveta ljudje niso prejeli od staršev, temveč so si ga sposodili od svojih otrok. In prav to je duh, ki ostane, ko zapremo knjigo. In še globje spoštovanje do enega najlepših darov narave.