Ne glede na to, kje je živel, je bil Jurij Gustinčič po duhu Primorec

Jurij Gustinčič se je rodil Dragotinu Gustinčiču in Anici Lokar leta 1921 v Trstu. Ker sta bila njegova starša komunista in sta se zavzemala za oboroženo revolucijo po zgledu oktobrske revolucije v Sovjetski zvezi, sta imela veliko težav zaradi pritiskov slovenskih oblasti. Zato so se pogosto selili, med drugim v Idrijo, na Dunaj in v Ljubljano. Leta 1932 so odšli v Moskvo, kjer je Jurij končal deset razredov skupne osnovne in srednje sovjetske šole. Po vojni je njegov oče Dragotin postal visoki državni in partijski funkcionar. Jurij je tako dobil državno službo in bil jeseni 1945 poslan v London kot tolmač za ruščino v jugoslovanski delegaciji na konferenci velikih sil, ko so razpravljali o tržaškem vprašanju. Da bi končal študij, se je leta 1946 vrnil v Moskvo, a ga ni končal. Leta 1948 je iz Moskve prišel v Beograd, glavni urednik beograjskega dnevnika Politika pa ga je leta 1951 zaposlil kot novinarja zunanjepolitične redakcije. Leta 1955 so ga za devet let poslali za dopisnika v London.

Poročal je tudi iz Grčije, Turčije, Izraela in s Cipra, leta 1968 pa je bil eden od desetih jugoslovanskih novinarjev, ki so poročali o invaziji sovjetskih sil na Češkoslovaško. Leta 1969 so ga kot dopisnika Politike poslali v New York, kjer je preživel trinajst let, v osemdesetih pa se je preselil v Ljubljano in se zaposlil na RTV Ljubljana, kjer je bil naravnost izjemen politični komentator in voditelj zunanjepolitičnih oddaj. Leta 1985 se je upokojil, a je še vedno prispeval politične komentarje za RTV Slovenija, pisal za srbski tednik Vreme in hrvaški dnevnik Slobodna Dalmacija, od leta 1995 pa je komentiral še za Mladino.

Jurij Gustinčič pred poslopljem RTV Slovenija leta 2006

Foto: Maja Pertič Gombač

Nenavadno prijateljstvo, ki je trajalo dve desetletji

Kako pa je preživel svoja zadnja leta? O tem lahko izvemo marsikaj zanimivega v knjigi Martine Golob, ki jo je Gustinčič označil kot “sorodnico po krvi, čutu in razumu”. Z Gustinčičem sta prijateljevala celih dvajset let, čeprav je bila od njega mlajša 56 let. “Toda tega, da Jurij ni več najmlajši, nisi nikoli opazil, ker je bil svetovljan, širokega duha in prav nič betežen. Prav nasprotno, bil je nadvse dragocena družba,” je na predstavitvi knjige Zadnja leta Jurija Gustinčilča (uredila jo je pisateljica Anja Mugerli) v Lavričevi knjižnici povedala Martina Golob. “Imel je ogromno kolegov in prijateljev in nikoli ni nikogar podcenjeval. Do vseh je imel enakopraven odnos, zaradi česar sem ga zelo spoštovala,” je dodala.

Začetek njunega nenavadnega prijateljstva je bil sila nenavaden. V ljubljani sta namreč živela v sosednjih ulicah - ona na Igriški, on na Gregorčičevi -, nekega dne pa ta pred trgovino Leonardo skoraj trčila drug v drugega. Ko ga je vprašala, ali mu lahko pomaga, jo je začudeno vprašal, kdo je. In izvedel, da je od Nade, Nada pa je od tete Vide v Ajdovščini. “Tako se je začelo in od takrat sva bila dvajset let nerazdružljiva, videla sva se vsak dan. Ob tem sem na nekaj še posebej ponosna. Ne glede na to, kako mi je bilo težko, sem se vedno oglasila, ko me je Jurij poklical, ali pa sem ga poklicala nazaj. In nikdar, niti enkrat samkrat v dvajsetih letih, mu nisem rekla, da ne morem priti ali ga nekam peljati ali mu nekaj prinesti ali ga poslušati,” lahko preberemo v knjigi.

Martina Golob: Zadnja leta Jurija Gustinčiča, Založništvo tržaškega tiska, 2023, 58 strani, 15 evrov

Foto: Ztt

“Ali je pravi? Maaaaaaarija, je pravi!”

Kot tudi, da je bilo bistvo njunega prijateljevanja v nečem nostalgičnem, primorskem. Tako sta se hodila kopat na ajdovski bazen, po plavanju pa sta se običajno peljala v Vipavski Križ na pijačo ali prigrizek. “Ljudje so prihajali iz hiš in ustavljali avto ter se drli: 'Ali je pravi?' In potem: 'Maaaaarija, je pravi!' Poti praktično nisva mogla nadaljevati, bilo je noro. Takrat sem ravno diplomirala na pravni fakulteti v Ljubljani, bila sem odvetniška pripravnica, obenem pa sem delala tudi za BSA, kjer sem morala organizirati tiskovne konference za računalničarje na temo preganjanja nezakonite programske opreme. Ko je nekega dne na eno od teh, sicer precej neobljudenih, tiskovnih konferenc prišel Jurij, je ljudi skoraj kap,” v knjigi piše Martina Golob. Kot priznava, so nekateri mislili, da imata afero, ker niso vedeli, da sta sorodnika. Poleg Ajdovščine sta rada obiskovala še Bled, Logarsko dolino, Kras, Brda in Gorico. Gustinčič je rad zavil tudi v slovensko Istro, kjer mu je bil še posebej ljub Piran in kjer je prijateljeval z Javorko Križman.

“Spoznala sem ga ob morju v Piranu, ko se je vame najbolj vtisnil njegov obup zaradi smrti njegove drage soproge Rade. Če bi bila pisateljica, bi o njem napisala roman Starec in morje v Piranu. Moja družina je podjetna. Prepoznali smo, da je prihodnost v višji ravni turizma, in gradili v to smer. Jurij se je z nami počutil kot doma. Prihod v Piran ga je vsakič razveselil; tu je lahko preživljal drugačne počitnice, užival v drugačnem vzdušju in se udeležil ogromno dogodkov,” je med drugim nanizala v spremni besedi v knjigi. Skupaj sta hodila na koncerte vrhunskih glasbenikov in razne sprejeme, med katerimi ji je v spominu najbolj ostalo kosilo z britansko kraljico Elizabeto. Povezovala pa ju je tudi hrana. “Kdo ve, mogoče bom v prihodnosti izdala knjižico najljubših jedi Jurija Gustinčiča,” pravi Javorka Križman. Pri njem ji je bila najbolj všeč njegova svetovljanska zrelost. “Zanimalo ga je vse, do zadnjega je pisal in komentiral. Dvanajst let najinega nepozabnega prijateljstva se bom spominjala s ponosom. Sicer pa je bil Jurij ne glede na to, kje je živel, po duhu Primorec,” je trdno prepričana.