(ALI VI ŠE KAJ PIŠETE) Še dandanes aktualno dopisovanje mladih intelektualcev

Naslov knjige Ali Vi še kaj pišete je povzet po vprašanju vse bolj aktualnega Srečka Kosovela (1904-1926) v pismih upornici in borki za pravice Fanici Obid - Mirjam (1903-1940). Skozi štiri leta sta v pismih o sebi, literaturi, kritičnem dojemanju tedanjih razmer in politike ter o svojem uporniškem delu, napisala ogromno. Kosovelova pisma, ki so bila s strokovnim komentarjem prvič natisnjena leta 1977, so pravzaprav dodobra spremenila pogled na vsestranskega “aktivista” in v svojem času še nerazumljenega pesnika prihodnosti. Prvič, sicer brez njenih pisem, so predstavila cerkljansko upornico Fanico Obid. Čeprav so pozneje o presenetljivo pokončnem dekletu poznavalci še pisali, je bila v domačem okolju zamolčana.

Ali Vi kaj pišete in čitate?

Dobesedno je Kosovel naslovno vprašanje knjige Obidovi v natisnjenih pismih postavil samo enkrat. Skoraj v vseh jo sprašuje, če kaj piše in čita. Obidova je Kosovela pod psevdonimom Mirjam nase opozorila z lirično pesmijo Cipresa. Objavil jo je v svojem tedanjem listu Lepa Vida in jo povabil k sodelovanju. Tega je bilo preko Faničinih pesniških del vse manj, saj se je v celoti posvetila boju proti raznarodovanju in za pravice žensk. Že leta 1924, torej sredi dopisovanja, je spoznala soustanovitelja in vodjo protifašistične organizacije TIGR Zorka Jelinčiča (1900-1965). Leto pozneje je v predhodnih društvih leta 1927 formalno ustanovljenega TIGR začela aktivno delati, čeprav ji pozneje niti ta protifašistična organizacija kot ženski ni dopustila, da bi postala njena članica.

Zorko Jelinčič, od leta 1929 mož Obidove, je prvi sredi petdesetih let pisal o ženi Fanici v članku Moja srečanja s Kosovelom v koprski literarni reviji Bori. V njem je objavil izseke dopisovanja. Pozneje je na pobudo literarnega zgodovinarja, kritika, Kosovelovega sodobnika in pobudnika zbranih del Antona Ocvirka (1907-1980), Zorko Jelinčič, neznano Obidovo predstavil kot pokončno žensko, borko za pravice vseh žensk, proti fašizmu in nasploh intelektualno upornico krivicam. Jelinčičev zapis - Fanica Obid - popolna skladnost med prepričanji in dejanji - je Mladinska knjiga skupaj s pismi ponatisnila v jubilejno knjigo.

Brezkompromisna kritika in mračno razpoloženje

Kosovel iz kraškega Tomaja ali iz Ljubljane, kjer je obiskoval filozofsko fakulteto, in Obid iz Bukovega ali Tolmina, kjer se je do samoizključitve šolala na učiteljišču, sta si začela dopisovati stara komaj osemnajst let. Njuno znanje, poznavanje razmer v domači fašistični Primorski in čez mejo po Evropi ter vse tedanje literature, je osupljivo. Še bolj osupljiva je njuna angažirana, neizprosna kritika tedanjega časa. Bolj razumljivo je vseprisotno mračno razpoloženje.

“Boril se bom proti hlapčevstvu za kos kruha in boril se bom proti materialnim idealom ...”, “Živimo čas disharmonij in trpljenja” (1922), “Letargija, duševna bolezen evropskega zapada, mrak na obzorju bodočnosti ...” (1923), piše Kosovel v uvodnih pismih. Ker je nesmiselno trgati misli iz celote, je še sedaj aktualna pisma dobro prebrati.

Čeprav sta fašizem in požig narodnega doma v Trstu pomembno vplivala na Kosovela, so bržčas še bolj, po Kosovelovem prepričanju, zatohle razmere v Ljubljani. “V Ljubljani največ samujem ...”, “Od univerze sem pričakoval veliko več, kakor mi daje ...”, “Pišem esej o bodočnosti slovenskega naroda in mi je težko, da Slovenci nismo bili nikoli realisti. Toda realizem je junaštvo gledati kakor je, vendar živeti. Tega mi nismo zmožni.” (vse leta 1923).

V pismih obeh so pogoste slutnje smrti. Življenje jih je obrnilo tako, da je Kosovel umrl komaj 22-leten za meningitisom, Obid pa po drugem porodu in rojstvu hčere 37-letna.

Samocenzura pri obeh. Bolj občutna pri Obidovi

Iz pisem obeh veje samocenzura. Pri Fanici Obid, ki je fašizem živela vsak dan kot borka proti njemu, je bolj občutna. V enem uvodnih pisem je že julija 1922 sporočila: “Fašisti so razglasili obsedno stanje nad menoj.” Proti fašizmu se je borila že kot deklica in odvračala domačine na Bukovem, naj od fašistov ne sprejemajo hrane, s katero so jih, med drugim, želeli pridobiti na svojo stran.

Na učiteljišču se je proti fašizmu borila z vodenjem komunističnega krožka, predavanji in izdajanjem rokopisnega lista. Vključila se je v Komunistično partijo Italije, a je iz nje hitro izstopila zaradi njene medlosti ob raznarodovanju Slovencev. Leta 1923 je samovoljno izstopila še iz učiteljišča. Ob tem je ravnatelju zabrusila, da “šola, ki ni svetišče, je brlog”. Čeprav so jo v šoli strogo nadzirali, je kot odlične učenke, ki je profesorjem pomagala pri prevajanju v italijanščino, ravnatelju denimo tudi dela Ivana Cankarja, niso izključili. Po izstopu so fašisti cenzuro nad njo zaostrili in Kosovel ji je pisma pošiljal na naslove pred cenzuro varnih ljudi. Po poglobitvi boja proti fašizmu že z Zorkom Jelinčičem po selitvi v Gorico, je Kosovela prosila, naj vsa njena pisma uniči, da ne bodo prišla v roke zlonamernim.

Fanica Obid - Mirjam, Srečko Kosovel: Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922-1926

Izdala: Založba Mladinska knjiga, 2026

uredila: Aleš Berger, Nela Malečkar

število strani: 256

cena: 29,99 evra (trda vezava)

Foto: Saša Dragoš

Čeprav so pisma Obidove dolgo veljala za izgubljena, jih Kosovel ni uničil. Prešle so varstvo več njemu bližnjih, da so naposled skupaj s Kosovelovimi, tudi z drugimi dopisovalci, končala v NUK v Ljubljani. Že prej, leta 2007, je pisma Obidove prvič uredila in za Mohorjevo družbo v Gorici objavila literarna zgodovinarka, poznejša senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc. Ob možu Zorku sta njeno delo iz pozabe osvetljevala še njegov sin in pisatelj Dušan Jelinčič ter tolminski publicist Žarko Rovšček.

To, kot bi ne seglo na “njeno” Bukovo. Na Cerkljanskem so do letos o Obidovi trdovratno molčali. Oktobra pa bodo v okviru Bevkovih spominskih dni knjigo končno predstavili. Že prej, v nedeljo, 20. septembra, društvo Baška dediščina tradicionalni pohod do Bevkove domačije posveča Fanici Obid. Urednika knjige Aleš Berger in Nela Malečkar sicer upravičeno pravita, da je v njej objavljeno dopisovanje, najbrž najbolj bogato in tematsko raznoliko v slovenski kulturni zgodovini.

Medsebojna čustva v ozadju, a očitna

Dopisovalca sta vseskozi ohranila vikanje, dajala prednost oceni razmer, a medsebojnih čustev nista povsem prekrila. Obid je bila do objave pisem poenostavljeno znana le kot Kosovelova muza. Po pričevanju domačih naj bi bila tudi zadnja, s katero je Kosovel govoril pred odhodom.

Dušan Jelinčič je v spremni besedi h knjigi, preko poznavanja Obidove iz očetovih in sestrine pripovedi, posvetilo naslovil: Več kot muza: obraz upora in poezije. Jelinčič meni, da je bila Obid tista, ki si je želela od Kosovela nekaj več, a več čustev veje iz Kosovelovih pisem. Zlasti iz opisa pisem, s katero jo je seznanjal, a ji jih ni oddal.

Obojestransko nezadovoljstvo s pisanjem

Kosovel s svojim pisanjem prva leta ni bil zadovoljen. Še poleti leta 1925 je napisal: “Kar berete mojega, vedite, da ne cenim bogve koliko. Zdaj iščem novih poti.”

Prezaposlena Obid je leposlovje pisala le za sebe. Angažirano pa je dopisovala v ženske liste v Trst, čeprav jih je razumela kot mlačno, klavrno karikaturo boja za pravice. Kosovel jo je pri tem boju podpiral.

Literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, ki je leta 2007 prvič objavila pisma Obidove Kosovelu v knjigi Dragi Srečko, je v predgovoru k tokratni knjigi ocenila, da se je Obid veliko odločneje in bolj moderno od ostalih žensk zavzemala za njihovo enakopravnost.

“Moj namen je, da ustanovim novo fronto, žensko, da malo razkrinkam tržaško 'dobrodelnost', njih prazno mahanje v zrak ...” je Kosovelu napisala maja leta 1925.

Septembra tega leta ji je Kosovel prvič zadovoljen poročal o svojem pisanju, prestopu v konstruktivizem in skorajšnjem izzidu zbirke Zlati čoln: “S pesmimi sem res zadovoljen. Zdaj sem začel hoditi tudi v pesmih ekstremno pot. Moj najnovejši ciklus, ki pa ne bo v zbirki, Integrali, ima popolnoma svoj lasten, poseben značaj.”

Prvi izzid pesmi, ne pod naslovom Zlati čoln, ki so Kosovela zadovoljile, se je zgodil 41 let pozneje. Ko so kritiki, tudi skozi prebiranje pisem Obidovi in drugim, doumeli, kaj je sporočal in zakaj. Še pozneje so prišli na vrsto Integrali. Večina del Srečka Kosovela je izšla šele po objavi vseh njegovih pisem leta 1977. Fanica Obid bi brez objavljenih pisem obeh, kljub svoji neomajni borbi za pravično, ostala večno pozabljena. Upati je, da se bo to po predstavitvi knjige spremenilo tudi na njeni rodni Cerkljanski. •