V Evropi niso našli svojega Maconda

Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez, je daleč najbolj znan po romanu Sto let samote, ki se dogaja v izmišljenem Macondu, mističnem središču življenja Latinske Amerike. Tudi vsi njegovi romani so umeščeni v Latinsko Ameriko, ki je bila prva in zadnja Márquezova ljubezen. Vmes pa ... Pet let življenja v Barceloni in obiskovanja nekaterih evropskih mest je pustilo sledi, ne sicer tako močnih kot ukoreninjenost v domačih krajih, ki so bili izvir vseh najpomembnejših del. Kratke zgodbe so nastajale kot proces, dolg 18 let. Nekatere sprva kot novinarski članki, v premorih med pisanjem enega in drugega romana, deloma tudi za vzdrževanje pisateljske forme, in tiste izvirne so - verjeli ali ne - končale neznano kje. Iz trme jih je obnovil, napisal na novo, od 30 jih je ostalo 18, še šest jih je dodatno romalo v koš ...

Vendar tudi teh dvanajst ni ostalo takšnih, kot jih prebiramo v knjigi Dvanajst potohodnikov. Ne, perfekcionistu Márquezu se je zazdelo, da je minilo preveč časa od njegovega bivanja v Evropi in se je zato odpravil na kratko izvidniško popotovanje v Barcelono, Ženevo, Rim in Pariz. Rezultat? Po vrnitvi domov je v osmih mesecih vse zgodbe napisal na novo, saj nobeno od teh mest ni bilo takšno, kot se ga je spominjal. Kljub temu, da je obdeloval vse zgodbe hkrati, nimajo prav veliko skupnega.

Razen glavnih junakov, Latinoameričanov, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga znajdejo v enem od prej naštetih mest. Na primer strmoglavljeni predsednik republike v Karibskem morju, ki mu med zdravljenjem v Ženevi pomagata preprosta zakonca, pa kolumbijski notar, ki tava po Rimu z umrlo hčerkico v upanju, da jo bodo razglasili za svetnico. Tu je še Kolumbijka, ki po pomoti pristane v psihiatrični bolnišnici, ko išče telefon, in tam tudi ostane. Pa mladoporočenka, ki zaradi nedolžnega vbodljaja izkrvavi. Čeprav niti v teh kratkih zgodbah ne manjka mistike ter večnega prepletanja življenja in smrti, so v primerjavi z romani istega avtorja bolj “zemeljske”. Junaki teh zgodb v Evropi niso našli svojega Maconda, ki ostaja največja vrednost Márquezovega opusa.