V labirintu zapletenih odnosov ob soju katarzičnega mrka

Roman Zbogom sonce je Evald Flisar umestil v prekmurske domače kraje. Glavna začimba so zapleteni odnosi znotraj obeh družin in tudi med obema družinama, ki pa se jih vsi sploh ne zavedajo. Zgodba se odvija med Gerlinci (Flisarjevim rojstnim krajem), sosednjo Cankovo in dvorcem Matzenau blizu Prosenjakovcev. Mimogrede je omenjena Murska Sobota, kjer bosta petnajstletnik, ki v knjigi kot pripovedovalec ostane brez imena, in njegov sošolec Tomažek obiskovala gimnazijo. In pa Maribor, kjer živi pripovedovalčev dvajset let starejši brat z družino, direktor banke, ki mu je za mlajšega brata vseeno.

Eni ne vidijo, drugi ne slišijo …

V prvem delu romana najdemo kar nekaj humornih elementov, ki bi jih lahko pripisali marsikateri slovenski družini. Stric Janez iz Amerike prinese Tomažku sintesajzer, zato ta postavi harmoniko v kot in “razpusti” štiričlanski ansambel, ki naj bi igral na valeti. K nadaljnjemu sodelovanju povabi le sošolca s kitaro, našega pripovedovalca. Ta vse več časa preživlja pri Tomažku doma in med skupnimi vajami spoznava člane njegove družine. Mamo pravzaprav že pozna, saj je njegova učiteljica slovenščine in dela z njegovo deset let starejšo sestro, ki uči angleščino. Seveda pridno vleče na ušesa, kaj se dogaja v Tomažkovi hiši.

Tomažkovi družini ne gre slabo. Oče je lastnik tovarne, živijo v veliki hiši z vrtom. Godrnjavi dedek, materin oče, živi v manjšem stanovanju v bližini, zanj skrbi zapita soseda, medtem ko se je babica odselila v dom za onemogle in si med obiski Tomažkove družine maši ušesa s čepki.

Stric Janez po vrnitvi iz Amerike po 15 letih spet najde svojo staro ljubezen, Alenko, ki pa je bolj zaljubljena v njegov denar kakor vanj. Ves čas mu, vsem na očeh, natika rogove. Čeprav se izkaže, da Janez nima prebite pare, ta s pomočjo očeta, ki je na loteriji zadel večjo vsoto, kupi razpadajoči dvorec Matzenau in tako izpolni Alenkino veliko željo. Ta želi v dvorcu urediti galerijo, po selitvi si omisli celo butlerja, a kaj, ko se tja preseli tudi dedek.

Ves čas je v zraku vprašanje, kdo bo kaj dobil in koliko, poleg Tomažkove mame in Janeza je tu še brat Marko, odvetnik, ki se pokaže le tu in tam. Vendar ne bi imel nič proti, če bi kaj dodatnega kapnilo na njegov račun. Tomažkov sošolec spremlja njihove zgode in nezgode, ki jih pač dojema kot petnajstletnik. Ob tem ga muči še neuslišana ljubezen do dve leti starejše Fride, napiše ji celo sonetni venec. Šele kasneje ugotovi, zakaj Frida noče imeti ničesar z njim.

Katarzičen mrk

Njegov oče, nekoč izkušen in priznan krojač, ki ga je povozila tekstilna industrija, preživlja družino z vinogradništvom in prodajo vina. Ta ne prinaša bogastva in ne omogoča lagodnega življenja, mati pa preživlja dneve pred televizijskim ekranom v gledanju nadaljevank. Fant bi rad pred začetkom gimnazije kaj zaslužil, vendar najde razumevanje le pri Tomažkovem dedku, ki mu za pleskanje v dvorcu, ki ga obnavljajo, ponudi dobro plačilo. Fant se preseli v dvorec in stopnjuje se pričakovanje sončnega mrka. Tomažkov dedek je prepričan, da bo mrk zanj na neki način usoden.

Katarzično začenjajo odpadati maske in drugi del romana razgrinja številne skrivnosti obeh družin, medsebojne vezi, ki gredo onkraj šolskega prijateljevanja. Sončni mrk ni le naravni pojav, je prispodoba svetlobe in teme, ki posameznika postavi pred preizkušnjo. Na nekatere osebe iz romana vpliva očiščevalno, trudijo se popraviti zlo, ki so ga storile v življenju, skušajo pomagati, tudi z denarjem, tistim, ki so zaradi njih trpeli in živeli v pomanjkanju. Čeprav vseh krivic ne morejo izbrisati.

Evald Flisar: Zbogom Sonce,
Sodobnost International, 2025

“Zbogom sonce ni zgolj zgodba o dveh skrhanih družinah, temveč je tudi in predvsem zgodba o pusti stvarnosti, oropani vseh idealov, in o ljudeh, ki iščejo (mnogokrat najlažjo) pot skozi njene labirinte,” je v spremni besedi med drugim napisala Alenka Urh. “V ozadju pripovedi, na katero kot senca neznanega lega skrivnostna temina sončnega mrka, tli človekova globoka želja po ljubezni, pripadnosti, dobrohotni skrbi in naklonjenosti.”

Roman naplavlja na površje tudi najbolj temne odtenke človekove nravi: sebičnost, škodoželjnost, nevoščljivost, zamerljivost, razočaranje … In seveda pohlep. Še eno slovensko značilnost najdemo v knjigi: uživanje velikih količin alkohola, ki se mu celo mladoletniki ne zmorejo in nočejo upreti. V romanu se prepleta smešno in tragično, na trenutke tudi bizarno. Skozi razumevanje petnajstletnika, ki je prepričan, da bo nekoč pesnik ali pisatelj, in svoja opažanja ves čas skrbno zapisuje v dnevnik.

Zbogom sonce je literarno delo, ob katerem se je vredno zamisliti. Roman je natančno umeščen v čas, 11. avgust 1999, ko je sončni mrk odpiral dodatna vprašanja o domnevnem koncu sveta leta 2000. V čas, ko digitalno še ni povsem izpodrinilo analognega. In v prostor, kjer so človeške usode veliko bolj prepletene kot v velikih urbanih središčih. Naslednji sončni mrk bo v Sloveniji viden šele leta 2081. Se bodo do takrat spremenile človekove značilnosti in navade, ki so Flisarja spodbudile k pisanju romana Zbogom sonce? •