Za obsodbo preveč razumnih dvomov

Knjiga je izšla februarja letos, v slovenskem prevodu je skoraj zagotovo ne bomo brali. Odpira številne osebne dileme, ki jih je Stefano Vitelli moral premagati, da je sprejel odločitev. Pomoč je našel v večplastnem razmišljanju, poglabljanju v filozofska in sociološka vprašanja, pa tudi v pogovorih z ljudmi, ki s pravom in pravosodjem niso imeli ničesar skupnega.

Dvomov veliko, gotovosti nič

Knjiga je nastala sredi viharja, ki ga je povzročila preiskava, v kateri se je ponovno znašel Andrea Sempio, drugi morebitni osumljenec za umor Chiare Poggi 13. avgusta 2007 v italijanskem Garlascu. Vihar se še ni polegel in se bo verjetno nadaljeval v sodni dvorani z novim obtoženim, novimi (pred leti zamolčanimi?) dokazi oziroma - tudi v tem primeru - bolj indici.

V knjigi, ki se bere skoraj kot kriminalka in ne kot suhoparno sodno gradivo, je sodnik Stefano Vitelli skupaj z novinarjem Giuseppejem Legatom brez olepševanja opisal, zakaj ga zbrani dokazi oziroma indici niso prepričali v krivdo Alberta Stasija. V dvomih se je zatekel celo k puščavniškemu prijatelju, s katerim sta odgovore iskala tudi v filozofskih pogovorih.

Vitelli je v Stasiju videl predvsem človeka in ne potencialnega morilca, videl je njegovo stisko, videl pripravljenost za sodelovanje, ne pa brezdušnega blondinca z ledenimi očmi, kot so ga označili mediji. Kljub temu da je Stasi pristal na skrajšani sodni postopek, ni preprosto določil kazni in zaprl sodnega spisa. Nasprotno, odredil je vrsto dodatnih preiskav, ki so pokazale katastrofalne napake v postopkih takoj po umoru. Storili so jih karabinjerji iz Garlasca (tamkajšnjo postajo so pred leti ukinili) in Vigevana, posebni forenzični oddelek karabinjerjev RIS iz Parme, tožilstvo … Prepričani v Stasijevo krivdo se z ostalimi morebitnimi vpletenimi niso ukvarjali oziroma zelo površno.

Prvi oreh, ki ga je moral streti Vitelli, je bil Stasijev klic po najdbi mrtve Chiare - ne iz hiše, temveč med potjo na karabinjersko postajo. Po mnenju preiskovalcev je bil med klicem preveč hladen, preveč racionalen. Toda ali je lahko pogovor z operaterjem, naj bo še tako hladen, dokaz o krivdi? Vitelli je telefonski pogovor poslušal neštetokrat in se odločil, da se posvetuje z nekom, ki primera sploh ni poznal. Spomnil se je prijatelja, ki je živel odmaknjeno od ostalega sveta, brez televizije, radia in interneta. Ko mu je nekajkrat predvajal posnetek, mu je prijatelj dejal, da ne Stasijev glas ni hladen, temveč tesnoben in prestrašen.

Karabinjerji nepooblaščeno posegali v računalnik

Vitelli je z zanimanjem spremljal začetek in nadaljevanje nove preiskave, ki še traja, v središču katere se je znašel Andrea Sempio. Ko so preiskovalci RIS iz Cagliarija lani poleti predali tožilstvu dobrih 300 strani dolgo poročilo o dinamiki zločina, je Vitelli v svojem arhivu poiskal 19 strani poročila iz leta 2007, ki so ga pripravili njihovi kolegi iz Parme. Po mnogih letih ga je ponovno prebral in kasneje ugotovil številne nedoslednosti.

Eden od elementov, ki Vitellija ni prepričal v Stasijevo krivdo, je bil njegov računalnik. S pomočjo računalniškega izvedenca je ugotovil, da so bili podatki v računalniku med začasnim zasegom spremenjeni in celo izbrisani, da so karabinjerji nepooblaščeno posegali vanj. Spremenjenih naj bi bilo približno 74 odstotkov vseh vidnih datotek.

Novo izvedensko mnenje je pokazalo, da je Stasi vključil računalnik ob 9.36, si najprej ogledal nekaj pornografskih posnetkov, od 10.17 do 12.20 pa delal na diplomski nalogi. Izvedenec je izključil možnost kakršnekoli manipulacije. Če je tako, se je spraševal Vitelli, kako bi lahko Stasi, če bi res ubil Chiaro, takoj zatem hladnokrvno pisal diplomsko nalogo? Jo je ubil kasneje? Toda Chiara je bila oblečena v kratko poletno pižamo, v želodcu je še imela ostanke zajtrka … Dvomi so Vitellija privedli celo do tega, da je preveril, kaj so jih med študijem učili o alibijih.

Primer Stasi je sodnika Vitellija povsem prevzel, tudi med dopustom z družino se je ukvarjal z njim, svoji mami se je opravičeval, da je zaradi preobremenjenosti ne bo mogel pogosto obiskovati. “Te bom pa videla po televiziji, ko se boš v spremstvu karabinjerjev odpravljal na sodišče v Vigevanu,” mu je odgovorila. Svetovala mu je tudi, naj zasliši žensko, ki je na ulici pred hišo Poggijevih v domnevnem času zločina videla črno žensko kolo. Na njegove dvome je odgovorila, da ni prvorazrednih in drugorazrednih prič in da mu govori kot preprosta ženska z osnovnošolsko izobrazbo. Starejša soseda je med zaslišanjem vztrajala, da je bilo kolo črno in ne bordo, kakršnega je imel Stasi, da je dobro poznala Chiaro, ne pa Stasija. Torej ni imela nobenega razloga, da bi ga branila in se lagala.

Kljub temu da je sojenje Stasiju potekalo po skrajšanem postopku in je bila javnost izključena, je bila dvorana polna, saj so se ga udeležili odvetniki, številni izvedenci tožilstva, obrambe, svojcev pokojne Chiare in sodišča. Ko so se lotili izvedbe dokazov, med katerimi so bili tudi Stasijevi prstni odtisi na plastenki tekočega mila v kopalnici, je sodni izvedenec pojasnil, da v umivalniku in odtoku ni nobenih sledov krvi, ki bi nakazovali, da si je morilec tam umil roke.

V umivalniku so bili lasje, ki bi jih voda odplaknila. Karabinjerjem se niso zdeli dovolj pomembni, da bi jih analizirali. Morilec je verjetno pustil krvavo sled podplata na tleh, ko se je pogledal v ogledalo. Mati pokojne Chiare je povedala, da manjkata dve večji kopalni brisači, ki naj bi bili v kopalnici ali v kleti. Torej ni bilo mogoče izključiti, da je morilec brisači uporabil, da se je obrisal in zabrisal krvave sledi za seboj.

Neusmiljeno kolesje

V pavzah med sojenjem je sodnik Vitelli razmišljal, kako je biti pod nenehnim drobnogledom javnosti, kot je bil Stasi, kako je biti “junak” medijskega sojenja, še preden se začne pravo. Kako se lahko mimogrede znajdeš v kolesju, v katerem lahko vsak brez posledic govori vse o vsem, kjer je s ciljem večje gledanosti in branosti domnevnim poznavalcem dovoljeno vse. Vitelli se je sam pri sebi tudi spraševal, v kolikšni meri sodniki tvegajo, da sami postanejo del medijske gonje.

Dvomov je bilo dosti. Je Stasi res našel Chiaro na dnu stopnic ali je vedel, kje je, ker jo je sam vrgel tja? Zakaj se je Stasi odločil za sojenje po skrajšanem in ne po rednem postopku? Kakšen naj bi bil motiv zločina, kje je končalo morilsko orožje oziroma orodje ...? Vitelli je Stasija oprostil, po nekaj sojenjih pa je vrhovno sodišče leta 2016 odločilo, da je kriv. Ves čas se je kot senca pojavljal Andrea Sempio, ki je zdaj glavni akter nove preiskave. Konec septembra bo jasno, ali ga čaka sojenje ali pa bodo primer arhivirali. Tako kot bo v prihodnjih mesecih jasno, ali bodo dovolili revizijo postopka proti Stasiju, ki je v zaporu presedel dobrih deset od dosojenih 16 let in je zdaj pogojno na prostosti.

“Razumni dvom Garlasca vabi vse nas - pravosodje, odvetnike, novinarje, javno mnenje, študente - k razmisleku o razumnem dvomu, ne samo v pravnem pogledu, ampak tudi socio-kulturnem,” pravi Vitelli. Ko je dvomov več kot gotovosti, je vložek v igro previsok in napaka lahko za vedno zaznamuje življenje nedolžnega človeka. •