Življenje rani, ljubezen celi

O tem, kako se sploh ne čudi, da nič ne čuti, o samomoru, o tem, kako ji je življenje vzelo prijatelja in bi kmalu tudi njo, o otroku, o mračnih mislih, o praznini, o odrešilnem joku, o življenju, ki boli, o njeni ljubezni, ki je njen ritem, njen tehno ... O vsem tem in še marsičem Ana Pepelnik pesni v dolgi, valujoči in butajoči naslovni pesmi, ki je po spletni objavi hitro zakrožila in našla veliko bralcev, kar je pri poeziji redkost.

Pesnica, ki je predlani v zbirki Pod vtisom pisala pod vtisom drugih knjig, se v svoji peti pesniški zbirki Tehno dviga iz “pepela neposredne eksistence”. Spregovori o poporodni depresiji, samomorilskih mislih, tesnobi in še čem temnem, kar pa naposled porazijo vera, upanje, ljubezen. V prvem delu zbirke so pesmi še sklenjene, zaokrožene, nekatere tudi razporejene v kitice, v drugi polovici pa ne razpade samo verz, marveč celo same besede, kar ne omogoči igre le pesnici, marveč tudi njenemu bralcu. In ga obogati. “Tehno, ki ga (po)ustvari avtorica, namreč ni prostaško monotona in živčna plesna glasba, temveč, banalno rečeno, stalni notranji ritem srca,” beremo v spremnem zapisu. AG

Ana Pepelnik: Tehno, LUD Šerpa, 77 strani, cena 5 evrov.