Ko borci za svobodo jokajo

TRST > Sodobno komedijo Burundanga, ki pred slovensko občinstvo prihaja komaj poldrugo leto po krstni uprizoritvi v domovini, je prav v času izteka Etinega oboroženega boja napisal katalonski dramatik Jordi Galceran, režirala pa hrvaška režiserka Nenni Delmestre, zadnji dve desetletji doma tudi v gledališčih med Ptujem in Koprom.

Četudi je slovenski gledalec med ogledom Burundange neogibno prikrajšan za nekaj užitka, zagotovljenega španskemu, ki zmore bolje razumeti zlasti duhovito vzporejanje nekdanjega upora frankovski diktaturi in današnjega boja za odcepitev Baskije in Katalonije, komedija v prevodu Marjete Drobnič vseeno nudi obilo bolj ali manj posrečenih dovtipov, povečini izvirajočih iz uvodnega usodnega zapleta: v domačem stanovanju Berta (Tjaša Hrovat) namerava Manelu (Romeo Grebenšek) razkriti, da v trebuhu nosi njegovega otroka. Še prej želi preveriti, koliko jo fant sploh ljubi. Na pomoč ji priskoči priročnih zvijač vešča prijateljica Silvia (gostujoča igralka Anja Drnovšek), ki toplo priporoči uporabo naslovne burundange, napitka resnice. Načrt se izteče v hudo godljo: potem ko nevede zaužije burundango, že kar neznosno resnicoljubni poba svoji punci prizna vse mogoče, tudi občasno nezvestobo in - sproščeno, brez zadrege in zavor - dejavno članstvo v teroristični Eti. Na domačem vrtiljaku se kmalu znajdeta še Manelov prijatelj, baskovski fanatik Gorka (Primož Forte), in starejši poslovnež Jaime (Vladimir Jurc), ki ga teroristični tandem ugrabi in začasno uskladišči kar v sosednji sobi.

Prav po zaslugi slednjega v komediji humorno odseva Marxova teza o zgodovini, ki sprva nastopi kot tragedija, zatem pa se ponovi kot farsa. Tudi ugrabljeni in prav nič prestrašeni mož na odru jasno pove, kar prekaljeni veterani tako radi vbijajo v glave mlajših kolegov: včasih smo se znali boriti za svobodo, zdaj pa se zanjo pehate sami diletanti!

Humor Burundange temelji na nekaterih že večkrat preizkušenih trikih, znanih tudi ali zlasti iz filmskih komedij (uročeni ali omamljeni junak, ki ne zmore izreči laži; postopno razkrivanje ranljive človeške plati navidez brezčutnih, dejansko pa precej nebogljenih teroristov; sprva mrakobni grobijan, ki se kasneje izkaže za navdušenega gospodinjca in se hip zatem razjoče kakor kakšna deklica; ugrabljenec, ki ugrabiteljem svetuje, kako naj prevzem odkupnine izpeljejo čim učinkoviteje ...).

Predstavo, ki spočetka teče izjemno živahno, bi bilo nekako v zadnji tretjini dobro malce bolje podmazati, jo zgostiti, hitreje pririniti do srečnega izteka. Prav tako bi ji bržkone koristilo, ko bi bila za kanec manj karikirana, zlasti v igri ženskega dvojca ter pri posameznih odrskih prijemih (uporaba obešalnika kot orožja, ravsajoče valjanje po kavču ...) in občasnih glasbenih vrivkih, namenjenih podkrepitvi dramatičnosti ali komičnosti; tako za glasbo kakor za živobarvno scenografijo je poskrbela režiserkina stalna sodelavka Lina Vengoechea.

ANDRAŽ GOMBAČ