Ko čakanje postane aktivna oblika delovanja

Po Pinterjevem Jašku in Jovanovićevi igri Znamke, nakar še Emilija, obe ste režirali v Gledališču Koper, se znova srečujete z gledališčem absurda, tokrat z njegovim najpomembnejšim predstavnikom - Beckettom. Je bila režija njegove igre Čakajoč Godota vaša pobuda ali jo je narekovala odločitev umetniškega vodstva gledališča?

“Z Beckettovo igro Čakajoč Godota sem se prvič srečal pred tremi desetletji, ko sem se pripravljal na sprejemne izpite za študij gledališke in radijske režije, znova leto pozneje, ko sem v drugem semestru akademije skupaj z igralcema Vladom Vlaškaličem in Juretom Zrnecem režiral njeno drugo dejanje. Tisto študijsko leto je v ljubljanski Drami Godota režiral tudi Dušan Jovanović, moj tedanji profesor in mentor za režijo, in vse od takrat to besedilo zame ostaja eno boljših in eno mojih najljubših, z njim pa tudi želja, da ga nekega dne režiram na profesionalnem gledališkem odru. Želja se mi je uresničila v pravem trenutku - ob 20-letnici dela v Gledališču Koper in 30-letnici prvega srečanja z Godotom, ki jo bom 'praznoval' prihodnjo sezono.”

Je res, da je takrat vašega Godota v objektiv ujel tudi kultni francoski fotograf Jeanloup Sieff?

“Res je! Sieff se je prav takrat mudil v Ljubljani, si skupaj z Jovanovićem ogledal produkcijo in predstavo tudi fotografiral. Še danes sem ponosen na te fotografije, saj dvomim, da se lahko katero koli slovensko gledališče pohvali s takšnim fotografskim podpisom (smeh). Na to obdobje imam zelo prijetne spomine. Z vaj za Godota se spominjam neskončnega Dušanovega smeha, saj smo se znali nasmejati lastnim slabostim, spominjam pa se tudi, kako smo Vlaškalič, Zrnec in jaz po ogledu njegovega Godota ugotavljali, kaj vse si je 'izposodil' iz naše produkcije in kaj mi iz njegove.” (Smeh)

Tri desetletja pozneje igro Čakajoč Godota znova režirate v Kopru. Ste besedilo sprva res nameravali uprizoriti z lutkami?

“Po vzoru prejšnjih uspešnih sodelovanj Gledališča Koper in Lutkovnega gledališča Ljubljana so tudi tokrat stekli pogovori za novo koprodukcijsko uprizoritev, toda se na koncu ni izšlo. Ker rad ustvarjam z lutkami - priredbe besedil za lutkovni oder omogočajo več svobode, lutka prenese marsikaj, lutkovni medij pa vedno dopušča še drugačno vizuro - sem potreboval kar nekaj časa, da sem pozabil na koncept lutkovne uprizoritve in začel brati Godota takega, kot je, in spoznal, da ga je najbolje uprizarjati tako, kot je - napisan.”

Beckettologe ob vprašanju, kdo ali kaj je Godot, najbolj zaposluje vprašanje čakanja. Je čakanje obeh glavnih protagonistov - Estragona in Vladimira - na Godota, ki jima je obljubil, da ju bo nahranil in prenočil, pasivno dejanje ali oblika delovanja?

“Zelo, zelo aktivna oblika delovanja! Estragon in Vladimir sta zelo pasivna v svojem življenju, vendar zelo aktivna v svojem čakanju. Težko je bolj aktivno čakati kot čakata prav ta dva! Čeprav ne vemo, kdo je Godot, ki ga čakata, kako dolgo že čakata, kolikokrat sta se na podvečer že srečala, kaj počneta in kje sta, ko nista pod drevesom, je Beckettu v besedilu uspelo izluščiti nekakšno univezalno človeško lastnost, esenco, ki jo v bolj ali manj intenzivni obliki pri samem sebi lahko opazi vsakdo. To je nezmožnost premika z mesta, nezmožnost storiti korak naprej in zato raje čakati, da se situacija, v kateri smo se znašli, obrne na bolje. Če igro beremo tako, se lahko prepoznamo v likih Estragona in Vladimira, ki se nenehno odločata, kje bi začela, in ugotavljata, da je morda res treba narediti le korak z mesta naprej. Beckett nam tako posredno sugerira, da prenehamo stopicati na mestu in čakati na boljše čase, treba je nekaj storiti in začeti živeti to, kar imamo. Vesel bom, če si bo gledalec po ogledu predstave rekel: 'Samo odločiti se je treba.'”

Za dramska besedila pogosto pravimo, da živijo, če korespondirajo s sodobnostjo; kje so vzporednice med današnjim občutenjem, razumevanjem sveta in Beckettovim svetom z začetka petdesetih let prejšnjega stoletja?

“Omenjeno človekovo esenco danes spretno izkoriščajo kreatorji socialnih omrežij in vsebin, po katerih radi brskamo, zato osemdeset let po nastanku Godot ni prav nič drugega kot vrsta čezmernega in obsesivnega prebiranja ter brskanja po spletnih novicah. Če poenostavim: to, da je človek sposoben sedeti in čakati, da se bo zgodilo nekaj, kar bo obstoječe stanje spremenilo na bolje, ni prav nič drugega kot sedeti, topo zreti v zaslon telefona, gledati posnetek za posnetkom in pričakovati, da bo vsak naslednji posnetek boljši ali zanimivejši. To našo lastnost spretno izrabljajo algoritmi, ki nam ponujajo različne vsebine, za katere smo prepričani, da jih potrebujemo in verjamemo, da bo vsaka naslednja boljša. Na vajah se zato radi šalimo, da uprizarjamo Čačkajoč Godota, pri čemer se besedna zveza navezuje na 'čačkanje' oziroma brskanje po zaslonu telefona.”

Beckettovo igro zaznamuje odsotnost zgodbe in posledično dramskega dogajanja, psihologije likov, dramskega trikotnika in vsega tistega, kar je igralcem in režiserju na vajah sprva lahko v pomoč …

“Ne bi se strinjal z vami, dogajanja je veliko - je čakanje! Rad imam besedila brez klasične dramske zgradbe, kjer bi zapletu moral slediti vrh, nato razplet, gledalec pa bi moral doživeti katarzo. Tega v Godotu ni! Najbrž se ne motim, če rečem, da radi beremo ali gledamo velike zgodbe, gledamo, kaj se dogaja drugim in radi bi, da se to zgodi tudi nam. Toda resnično življenje teče drugače; Godota beremo ali gledamo in vidimo, da so naša življenja enako absurdna kot Vladimirjevo, Estragonovo, Pozzovo ali Luckyjevo. Morda zveni nenavadno, absurd v gledališču in tudi v življenju imam rad, saj se ljudje pogosto znajdemo v povsem absurdnih in zato komičnih situacijah.”

Kdo sta Vladimir in Estragon; slehernika ali potepuha, socialno izključena človeka?

“Proti koncu igre Vladimir pove, da sta v danem trenutku in na danem mestu človeštvo samo onadva, če jima je prav ali ne. In prav zato lahko samo onadva pomagata drugima dvema - Pozzu in Luckyju. V tej perspektivi sta lahko slehernika, lahko pa sta tudi klošarja, ki nimata ničesar in čakata, da bo kdo prišel mimo. Tako ne bosta več sama in večer bo rešen.”

Omenili ste že, da poleg Vladimira in Estragona v igro vstopata še Pozzo in Lucky. Zdi se, da sta le epizoda v dnevu Vladimira in Estragona; bi se zanju dan ali dnevi brez Pozza in Luckyja iztekli enako?

“To bi morali vprašati Becketta, verjamem pa, da je Vladimir v trenutku, ko v drugem dejanju znova uzre Pozza in Luckyja, zares srečen in zato 'konec večernega programa ni več v nevarnosti'. Če Pozzo in Lucky ne bi prišla, bi Vladimir in Estragon svojo igro nadaljevala, vzšla bi luna in znova jima ne bi uspelo oditi. Prepričan pa sem, da bi njuno čakanje znova postalo neusahljiv vir domislic, kaj početi med tem, ko čakamo.”

Poznamo uprizoritve Godota, v katerih Pozzo in Lucky ne nastopita, takšna je bila na primer tudi prva slovenska uprizoritev Godota v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu v sezoni 1965/66.

“Seveda bi igro lahko uprizarjali tudi brez omenjene dvojice, vendar imata Pozzo in Lucky v igri tudi dramaturško funkcijo, saj sta nekakšni preslikavi, zrcalni podobi ali podaljška obeh glavnih likov; Vladimira lahko prepoznamo v Luckyju, Estragona v Pozzu. Če je v prvem dejanju odnos med Pozzom in Luckyjem odnos med gospodarjem in sužnjem - Pozzo pelje Luckyja prodat na nedeljski sejem in pove, da se takih ljudi, kot je Lucky, ne da izgnati, lahko se jih samo ubije - se v drugem dejanju situacija obrne; Pozzo oslepi, Lucky onemi, nekdanji suženj zdaj vodi gospodarja skozi prostor in čas. Omenjena dvojica seveda poživi odrsko dogajanje, prav tako pa bi bilo zanimivo slišati, o čem se pogovarjata Estragon in Vladimir, ko na podvečer slišita le neskončno tišino podeželske ceste.”

Če Godot obstaja … Obstaja predvsem v besedilu ali šele v uprizoritvi?

“Ni se dobro spraševati, ali Godot obstaja. Vsakdo mora najti svojega Godota, ga najprej prepoznati, da ve, kdaj čakati in kdaj si lahko reče: Godot naj počaka, jaz grem naprej lahko tudi sam. Koga oziroma kaj čakamo, je v tem primeru zelo osebna odločitev, naša uprizoritev ne sugerira ničesar, vsak gledalec si bo moral sam odgovoriti na to vprašanje. Dečku, ki ga je Beckett zelo premišljeno vpeljal na koncu obeh dejanj, seveda verjamemo. Le kdo ne bi verjel tako nedolžnemu bitju kot je otrok! Izvrstna Beckettova domislica!”

Podeželska cesta in drevo, ki iz prvega v drugo dejanje ozeleni, ne govori le o časovnem preskoku v igri, morda govori tudi o tem, da je drevo edina živa narava daleč naokoli. V kakšen prostor pravzaprav umeščate Beckettove like?

“Osnova za scenografijo, ki sva si jo zamislila skupaj s scenografom Damijanom Kracino, spominja na betonske monolite podrtih, bombardiranih poslopij. Veliko je prahu in peska, ki prekrivata ruševine. Dramski prostor Godota razumem kot postapokaliptično prizorišče, prostor, ki ga je prizadela vojna ali naravna nesreča. V tem prostoru ni veliko preživelih, vsi pa čakajo, da bo nekdo prišel in jih rešil. Naša uprizoritev ima pridih tega, kar se dogaja v naš bližini.”

So Vladimir in Estragon, Pozzo in Lucky lahko zadnji preživeli?

“Lahko! Še posebej v času, ko se vsi sprašujemo, kaj bo z umetno inteligenco; bo delovala ali nas bo povozila, bo namesto nas pisala dramska besedila in odrsko glasbo? Postopoma se bomo začeli utapljali v poplavi z umetno inteligenco ustvarjenih produktov, zato rad verjamem, da bo gledališče postalo nekakšno zatočišče, kjer bomo na odru še lahko videli živega človeka in mu - kljub temu, da igra lik, ki je že po dogovoru nekaj izmišljenega, nekakšna laž - verjeli bolj kot verjamemo igralcu na televiziji ali na spletu. Verjeli bolj, ker je pred nami človek iz krvi in mesa! Če so Vladimir in Estragon, Pozzo in Lucky res zadnji štirje prebivalci sveta, počnejo točno to, kar bi zadnji štirje prebivalci sveta sicer počeli - igrajo drug pred drugim, igrajo drug drugemu, nenehno, brez odmora. Estragon in Vladimir poskušata čakanje na Godota premostiti aktivno, vendar hkrati lahkotno in igrivo, sicer bi bila situacija nevzdržna. Nenehno gre za igranje, in četudi bi v realnem svetu po koncu katastrofe ostala le dva človeka, bi eden drugemu ves čas nekaj igrala in drug drugemu poskušala kar koli prodati.”

Ne igra, komičnost in humor sta torej tisto, kar naredi Estragonovo in Vladimirovo čakanje znosnejše? Naj ju razumemo kot potepuha-klovna v maniri Chaplina, Keatona, Stana ali Olia?

“Francoski igralec in režiser Roger Blin, ki je režiral praizvedbo Godota, je ob premieri izrekel pozneje pogosto citirano misel, da ni tragičnega brez komičnega in komičnega brez tragičnega. Te besede me spremljajo vse od akademijskega Godota in v tem duhu režiram večino svojih predstav. Komično je tudi gonilna sila uprizoritve, hkrati pa uprizoritvi podeli človeško noto; zanikati komičnost situacije bi pomenilo predati se, vdati se v usodo, s tem pa bi tudi čakanje izgubilo ves smisel. Estragon in Vladimir morata zato v čakanju najti zadovoljstvo, igrivost, lahkotnost in humornost, čakanje mora postati znosno. Neprijetne situacije je treba reševati s smehom, pa čeprav Pozzo v prvem dejanju pove, da za 'vsakogar, ki zajoče, nekje nekdo preneha jokati'. In s smehom je enako. Med smehom in jokom, med komičnim in tragičnim je vedno treba najti nekakšno ravnovesje! Komičnost, ki izhaja iz bizarne situacije, je najboljša: neskončni nesporazumi, kaj je kdo rekel, kaj si je kdo zapomnil, česa sploh se kdo spomni, sva prišla včeraj, je bila res sobota …”

Koprski igralci se le redko srečajo z gledališčem absurda. Je zato Godot zanje predstavljal večji izziv?

“Pri postavljanju Godota je najpomembnejša zasedba, med režijo in zasedbo stoji enačaj. Nekdo je lahko odličen igralec, toda to še ne pomeni, da bo dober, ko gre za gledališče absurda. Glede na zasedenost igralcev se je dobro izšlo, sam sem k projektu povabil samo še Francesca Borchija, s katerim rad sodelujem. Igralci so veliko količino besedila hitro osvojili, zato nam na vajah ni bilo treba korak za korakom sestavljati prizorov, ampak smo posamezni dejanji izdelovali v enem kosu. Za igralce je bilo to še kako pomembno, saj se na odru, kjer ni scenskih sprememb, kjer se zgodba nenehno ponavlja, igralec lahko hitro izgubi.”

Omenili ste igralca Francesca Borchija, ki v predstavi govori tudi italijansko. Kako dramaturško utemeljujete odločitev za vpeljavo italijanščine v besedilo?

“Vse uprizoritve, ki sem jih pripravil skupaj s Francescom so bile dvojezične in vesel sem, da je igralec, ki lahko stopi tudi v Vladimirove čevlje. Nekaj njegovih uvodnih replik je v italijanščini, nato postopoma preide v njegovo slovenščino, vendar ga še vedno dojemamo kot Italijana. Če najboljša prijatelja postaneta Slovenec in Italijan oziroma zamejski Slovenec, s postapokaliptičnim branjem igre ostajamo na našem dvojezičnem območju, v čemer najdem tudi dodano vrednost uprizoritve.” •