Ko hlapec zagospodari
Nemški marksistični ekonomist in mislec Alfred Sohn-Rethel (1899-1990) je tekste, v katerih razčlenjuje usodno soodvisnost nemškega velekapitala in nacizma - leta 1973 jih je zbral v knjigi Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma - začel pisati kmalu po izselitvi (1936) v Britanijo.
Marsikatero poznejše - a znatno prej poslovenjeno - delo o tej tematiki nedvomno precej dolguje njegovim pronicljivim dognanjem.
Alfred Sohn-Rethel je med prvimi uvidel, da se je Hitler polastil oblasti prav ob izdatni podpori nenehno spreminjajočih se interesnih skupin velekapitala, ki so v začetku 30. let znale kaotične krizne razmere obrniti v svoj prid. V tem času se mezde prisilno znižujejo, brezposelnost narašča; nacistični teror - zdaj je še hlapec velekapitala - dokaj hitro izniči organizirano delavsko gibanje (sindikaliste, komuniste, socialne demokrate); delavstvo je kmalu izobličeno v skrajno poslušno orodje.
Mnoga velika podjetja (Siemens, Krupp, I.G. Farben itn.) sprva Hitlerju še nasprotujejo - vendar zgolj zaradi lastnih interesov, ne pa iz načelnih razlogov. A nasprotovanje se postopoma umakne uklonitvi in podreditvi; zdaj velekapital v Hitlerju prepozna(va) zanesljivega in prepotrebnega zaveznika, ki bo (predvsem oboroževalni industriji) zagotovil nova tržišča. V ekonomskem pogledu nedotaknjeni deli nemškega gospodarstva postanejo politično ohromljeni; ščepec politične “svobode” ohranijo le tisti, ki preračunljivo poklekajo pred nacisti.
Krmila gospodarstva in javnega življenja nasploh se polastijo nevedni, nesposobni in strašljivo podkupljivi, hkrati pa nezaslišano nasilni nacisti in njihovi podrepniki - ustrahovana buržoazija vse manj odloča o gospodarskih zadevah. “Fašistična srajca,” zapiše Sohn-Rethel, “je črna od črnila, v katerem je čepela buržoazija.”
Alfred Sohn-Rethel: Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma (Oekonomie und klassenstruktur des deutschen Faschismus); prevedla Amalija Maček, Založba Sophia Ljubljana, 2012. Cena: 18,80 evra.
Vsak koncern se krčevito, vendar skrajno klečeplazno puli le za svoje interese, do organiziranega odpora proti "nezmotljivemu" Hitlerju, ki ga na tihem domala ves velekapital prezira, pa ne pride. Zakaj ne? “… vzročna povezava je v začaranem krogu vselej vodila do tega, da bi morala opozicija ponovno vzpostaviti prav to, kar hoče zrušiti – namreč diktaturo. To – ne pa pomanjkanje orožja ali poguma v boju z gestapom – je, če nekoliko poenostavim, ohromilo vsakršno buržoazno opozicijo …” Prav to omogoča prevlado nacistične stranke.
Nemško družbo, tega kajpak niti v sanjah ne upa priznati, hromi groza: “S to grozo je Hitler obvladoval fantazijo zainteresiranih podjetnikov … Fašistična stranka je hlapec buržoazije, toda le v tem smislu, da se je z njeno pomočjo zavihtela v sedlo in buržoazijo z ostrogami in vajeti vodi v svojo smer ... Nacistična stranka lahko obstane le, če gre buržoazni družbi ekonomsko slabo …”
Sveže - in vendar znano - zvenijo tele besede, mar ne? In zlovešče.
TOMO VIDIC