Ko je “bura” odpihnila “Polo”
Težko si je predstavljati, kako se počuti človek, ki vtipka ime rojstnega kraja, računalnik pa zapis živčno podčrta z rdečo. Tega mesta ni več. Ima drugo ime, je drugo mesto. Bila je Avstro-ogrska, nato italijanska Pola, pa jugoslovanska Pula, danes hrvaška Pula ... O tem, kako so preobrazbe doživljali tisti Italijani, ki so med poskusi brisanja preteklosti ostali, in tisti, ki so odšli, govori recital z glasbo Izbrane strani iz romana Burja Anne Marie Mori in Nelide Milani. Pretresljive odrske slike so v četrtek zaživele tudi na sedežu italijanske skupnosti v Kopru.
KOPER >Izbor iz romana in režija sta delo pisateljice in igralke Laure Marchig, sicer tudi ravnateljice Hrvaškega narodnega gledališče Ivana Zajca z Reke, ki v recitalu igra (in ne zgolj bere njene besede) pisateljico Nelido Milani. Tisto italijansko deklico in kasneje odraslo žensko, ki je v Puli med eksodusom ostala. Druga, Anna Maria Mori (odigra jo Leonora Surian) pa je z družino odšla in dolgo, predolgo na vprašanje o kraju rojstva odgovarjala z: “v Firenzah, kot oče.”
Recital je ob 150-letnici združitve Italije pripravila Italijanska drama z Reke. Roman Bora Anne Marie Mori in Nelide Milani je leta 1998 izdala italijanska založba Frassinelli in še čaka na slovenski prevod. Bosta pa zato letos v slovenščini izšla predvidoma dva prevoda drugih del Nelide Milani pri koprskem kulturnem društvu Zrakogled v zbirki Helia, s katerimi bo morda omenjena “bolečina prostora” malenkost bolj razumljiva. Morebiti za koga celo znosnejša.
Na odru se soočata dve usodi in dve izkoreninjenosti. Prva ne ve, kaj je pomenilo ostati, in druga ne ve, kaj je pomenilo oditi. “Tisti, ki smo ostali, smo se morali prilagoditi. Smo posebni Italijani. Oni so rekli: Ti Italijan, ti fašist. Mi pa jih nismo razumeli. Da bi ostali, smo morali potrpeti. Ne razumite tega kot podrejanje - šlo je za preživetje!” pravi Milanijeva. “Pa so rekli: vi boste most med Jugoslavijo in Italijo. Ne, to nismo bili nikoli! Mi bi radi bili most med Italijani, ki so enkrat bili in tistimi novimi, ki so tu zdaj ...” Sledijo spomini na “Polo”, na mesto, ki se je veselilo konca vojne. Na zastave: na eni strani ene in na drugi druge, tiste nove. Tiste, s katerimi bodo v mesto prikorakali novi, “druži”, tisti drugi ... Tisti, ki so s seboj pripeljali “Pulo”. In spomin na nonota, ki je imel v službi novih oblasti “zadatak” - to je bila njegova dolžnost, saj Italijanov ni sovražil. “Saj se sicer ne bi poročil z eno od njih,” je dejal, a se vseeno odločil, da jim primerno pokaže, kako so nezaželeni. Vse pa povezuje glasba - za klavirjem Maja Dobrila - , od Verdijeve Va pensiero do Vola colomba.
V Italiji čez mnogo let vprašanje za Anno Mario Mori: “Kje ste rojeni?”“V Puli.”“Kje je to?”“V Puli, v Istri.”“Aha! Torej ste Jugoslovanka.” “Ne, sem Italijanka.”“Aha, razumem, torej ste begunka.”
Ti dve usodi pa vendarle nista uspeli pobrisati prav vseh drobcev identitete: spomini na otroštvo so podobni, danes pa pri obeh ostaja predvsem jeza in strast. Pri soočanju dveh izkoreninjenosti, dveh odločitev in njunih posledic, kar je na splošno manj znani vidik povojnega eksodusa, na površino priplavajo občutki, s katerimi se ni lahko soočiti. Zamolčani, manjkajoči kos zgodovine ni le bolečina tukajšnje italijanske skupnosti. Gre za bolečino tega prostora. Tistih, ki so šli, tistih, ki so odšli, in tistih, ki so prišli.
MAJA PERTIČ GOMBAČ