Ko je edini cvet tišina

LJUBLJANA > Ko sem bila pred leti deležna privilegija, da sem lahko v Trstu prisluhnila legendarnemu dirigentu Claudiu Abbadu, sem ob koncu njegovih genialnih izvedb doživela čarobnost tišine, tiste, v kateri glasba živi svoj magični odmev. Le redki umetniki imajo priložnost (ali bolje moč), da ob posredovanju glasbe zacvetijo iz notranjih globin in da se v tolikšni meri dotaknejo občinstva, ki se ob zadnjem odigranem taktu prepusti meditativnim slastem odmeva same glasbe. Največkrat tok glasbene umetnine prekine bučen aplavz in tako povsem izbriše možnost, da bi zaznali glasbo kot večno gibanje ali kot dragoceno priložnost samote, v kateri postane tišina edini cvet, edina svetloba in brezčasna kakovost, ki ni merljiva z mislijo.

Pianist Ivan Skrt, ki ga praskanje po površini ne zanima in ki na svoji glasbeni poti ne pristaja na bližnjice, si že od mladostnih soočanj z umetnostjo črno-belih tipk (ko je pod mentorstvom prof. Sijavuša Gadžijeva v Glasbeni šoli Nova Gorica osvajal najvišja priznanja na tekmovanjih) prizadeva s svojimi interpretacijami iskreno nagovoriti občinstvo. Izpopolnjevanja na slovitem Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi in na konservatoriju Ecole Normale Nationale v Parizu mu niso zmogla “ukrasti” zdravih pogledov na umetnost in preprostost Narave rojstnega Kanala ob Soči. Z umom, osvobojenim misli, zato lahko poustvari glasbeno potovanje svetlobe in teme od ljubkega, nedolžnega do srhljivega, celo demonskega.

Tudi zato lahko pod njegovimi gibkimi dolgimi prsti otroška skladbica, kakršna je Arabeska št. 1Clauda Debussyja, na velikem odru Cankarjevega doma zazveni v novi zvočni podobi in svetlobi, ki obstajata samo med morjem in gorami. Tam nekje, med srcem in intelektom, se dogajajo tudi vse druge glasbene zgodbe, ki nam jih pripoveduje s pomočjo klaviature in ki poskušajo približevati najtenkočutnejši kompozicijski jezik S. Rahmaninova (v Preludiju v d-duru, op. 23 št. 4), Ravelovo mojstrstvo izzivanja občutkov vidnega in telesnega v glasbi (Ondine, Le Gibet, Scarbo iz Nočnih prikazni), pa “prometejski” novi zvočni jezik A. Skrjabina (s Sonato za klavir št. 9 v F-duru) in gosto mrežo ritmov in izrabo klavirja kot tolkalnega inštrumenta v drznih, bogatih in učinkovitih treh stavkih iz baleta Petruška, kot jih je za klavir priredil Igor Stravinski.

Skrtova ljubljanska predstava igre svetlobe in sence postane virtuozna, hkrati pa odstira kanalskega pianista kot subtilnega interpreta, ki nam lahko vsakokrat ponudi novo glasbeno pustolovščino. Njegove vrhunske izvedbe del francoskih in ruskih skladateljev, ki so orisale glasbeno pot pianista (prvinskost Moskve na eni, zračnost in eleganco Pariza pa na drugi strani), so vnovič dokazovale, da je resnično pravi glasnik Glasbe.

In Ivan Skrt, ki je očaral več kot petsto obiskovalcev Cankarjevega doma, je s svojim recitalom tako zaigral tudi Praznik primorskemu pianizmu.

TATJANA GREGORIČ,Radio Koper