Ko pri Mojci Pokrajculji potrkajo begunci
Baletno društvo Postojna je bržčas prvi baletni ansambel, ki je priljubljeno koroško narodno pripovedko Mojca Pokrajculja postavil na baletni oder. 130 plesalk je ob pomoči koreografinj povezalo zanimivo zgodbo z domiselnimi koreografijami, kostumi in sceno v privlačno baletno produkcijo, ki je kar dvakrat napolnila postojnski kulturni dom.
POSTOJNA > Plesalci so se pod vodstvom koreografinj in baletnih učiteljic Nataše Berce, Tine Leder, Mire Marič in Ane Vogrin na predstavo pripravljali skoraj šest mesecev, v Cerknici, Logatcu in Postojni, kjer v okviru društva vadijo baletne korake.
“Iskali smo gibe, s katerimi smo poskušali izraziti Mojčino razigranost in prikazati različne značaje živali,” je pojasnila Ana Vogrin, tudi režiserka predstave. Nastopajoči so prikazali tudi razne poklice, ki jih povezujemo z določenimi živalmi, klasičnim likom iz pravljice pa je režiserka dodala še nove, ki so vsebino naredili nekoliko drugačno in bolj svežo, hkrati pa je tako omogočila, da se je predstavilo vseh 17 baletnih skupin, ki vadijo pod okriljem postojnskega društva.
Mojca Pokrajculja ima v slovenskem ljudskem pripovednem izročilu posebno mesto, njeni glavni motivi - dobrota, prijateljstvo, pohlep, laž, maščevanje in osamljenost - pa so aktualni še danes.
Med plesalci velja seveda izpostaviti solistke, ki imajo kljub mladosti za seboj že veliko let baletnega šolanja: Mojca Pokrajculja je bila Eva Kobal, lisica Zoja Petrovčič Renčof in Kaja Nikolić, volk Ernestina Lea Kos, medved Zarja Telič Kovač, srnjak Zarja Podboj, kovanec Maja Doljak in zajec Sara Vince. Predstava je v celoti avtorsko delo društva. Kostumi so nastali v baletni šiviljski delavnici Sare in Alenke Požar, pod slikovito scenografijo pa sta se podpisala oblikovalka Anja Brelih in Silvo Čuk (Media M).
Mateja Kocman, predsednica Baletnega društva Postojna, je poudarila, da so z uprizoritvijo ene najbolj znanih slovenskih pripovedk poskušali spodbuditi razmišljanje o dveh pregovorno tipičnih slovenskih lastnostih: delavnosti (Mojca v svoj piskrček spusti samo pridne živali, ki imajo koristen poklic) in veliki želji po lastnem domu, v katerem je Slovenec svoj gospodar. “Prav zato je Mojca Pokrajculja na baletnem odru danes aktualnejša kot kdajkoli, saj nas v času begunske krize jasno nagovarja s sporočilom o gostoljubnosti in solidarnosti s tistimi, ki potrkajo na naša vrata. Gostoljubje do drugačnih, ki nimajo (več) svojega piskrčka, je bilo in je še vedno del slovenske narodne identitete,” meni Kocmanova.
