Ko razbičana fantazija zavre
Grd, gnil, grozen svet, nad njim pa veliki videc, iz katerega kipijo whitmanovsko dolgi, divje plapolajoči verzi, prepolni bombastičnih metafor - takšen avantgardni poet je Franjo Onič (1901-1975), čigar zbirko Darovanje iz leta 1923 je pred pozabo rešil Andrej Medved. Faksimile zelenkaste knjižice je izdal pri svoji založbi Hyperion, obnjo pa postavil še novo študijo, prav tako posvečeno pesniku, ki ga nekateri kratkomalo odpravijo kot posnemovalca slavnejšega Antona Podbevška. A ne pozabimo, opozarja Medved: Onič je zapel zgodaj, njegov prvenec Darovanje je izšel dve leti pred Podbevškovim Človekom z bombami.
KOPER > Franjo Onič, včasih imenovan tudi France ali Fran, se je rodil v Petrovčah pri Žalcu, po diplomi iz biologije je služboval kot gimnazijski profesor na Štajerskem, med drugo svetovno vojno pa ga je nemški okupator izgnal v Srbijo. Po vojni je bil ravnatelj gimnazije na Šubičevi ulici v Ljubljani.
Kot pesnik se je začel uveljavljati v futurističnem krogu Trije labodje, največ uspeha je doživel kot mladostno silovit avantgardist, s prvencem Darovanje, po dolgem premoru pa je izdal še zbirke Luči na obali (1959), Iz vrtov ljubezni (1963) in Osviti (1974).
Njegovo - pa nikakor ne samo njegovega - avantgardno ustvarjanje Andrej Medved preučuje v knjigi Ničelna točka - degré zéro slovenske avantgarde: freudovski diskurz. Oničevo poezijo postavlja v širši teoretski, filozofski in kulturni okvir, vzporedno s svojim premišljevanjem pa navaja daljše odlomke iz besedil H. G. Gadamerja, Sigmunda Freuda, Martina Heideggerja, Julije Kristeve, Borisa Paternuja, Janeza Vrečka in še nekaterih.
Slovenist Franc Zadravec, eden zgodnejših in temeljitejših preučevalcev Oničevega dela, pri pesniku ne opaža samo prevladujočih ekspresionističnih, marveč tudi nadrealistične prvine in celo nekaj futurističnih. V spremni besedi k izboru iz slovenske futuristične in ekspresionistične lirike Pot skozi noč (1966) - odlomek iz nje Medved objavlja v Ničelni točki - Zadravec ugotavlja, da je človek v Oničevi pesmi “izročen navalu rabljev in verzi vro iz grozljivo razbičane fantazije”.
Pesnik svojo vizionarnost pogosto izraža z glagolom videti, zagledati. Zgolj za pokušino nekaj stihov iz Trpečega vohuna: “In videl sem priklenjeno na vznožje gora človeško telo, / ki je ječalo, kipeče navzgor v svoji temni mrkosti, in je napolnjevalo / vso zemeljsko površino; čelo človekovo pa je bilo oskrunjeno / in blestelo je na njem ponižanje / s sijem dijamanta.”
Oničev besednjak je poln ostudnega, v njem najdemo kačo, črva, svinjo, medtem ko se v sklepni pesmi Darovanja vročično pehanje za žensko izteče v grotesken prizor letečih podgan, ki na pesnikovem oknu glodajo napol obrane kosti.
Zadravec pravi, da je Darovanje zbirka, “v kateri se je uveljavila groteska in deklarativna vizionarnost do najvišje stopnje v tedanji slovenski poeziji”. Grotesko najdemo tudi pri Tonetu Seliškarju, Antonu Podbevšku, Miranu Jarcu, Miletu Klopčiču in drugih, a največ, poudarja Zadravec, je premore prav Onič.
Andrej Medved ustvarjanje naših zgodnjih avantgardistov poveže z delom njihovih dedičev in svojih sodobnikov: slovenska avantgardna poezija z začetka 20. stoletja, piše, je vmesni prostor, “premor pred uveljavljanjem - uveljavitvijo sodobno ludičnega teksta, poezije v šestdesetih letih”.
ANDRAŽ GOMBAČ
