Ko se violina prebudi ...
Minula sobota je bila poseben dan. V Tartinijevi hiši v Piranu je priznani violinist Stefan Milenković s takti Bachove Allemande iz partite številka 2 za nekaj trenutkov obudil v življenje 300-letno lepotico - Tartinijevo violino.
PIRAN> “Čudovita je, vznemirjen sem, da nanjo lahko igram,” so bile njegove prve besede, ko je odložil violinski lok.
Stefan Milenković se je v Piranu, nad katerim ni skrival svojega navdušenja, ustavil le za nekaj dni med koncertno turnejo, ki jo je začel v italijanskem Gradežu, končal pa jo bo na hrvaškem Hvaru. Tartinijevo mesto je bila njegova vmesna postaja - po zaslugi organizatorjev (piranskega hotela Giuseppe Tartini, Italijanske skupnosti iz Pirana, Pomorskega muzeja Sergeja Mašere in Avditorija Portorož), ki so se uspeli dogovoriti za sodelovanje z mojstrom Milenkovićem.
Stefan Milenković je predlagal, da bi posneli zgoščenko, na kateri bi bile skladbe zaigrane na Tartinijevi violini.
“Komaj sem čakal, da nanjo zaigram, bil je to svojevrsten izziv. Vsak violinist ima nek intimen odnos z violino, tako tudi jaz. Tartinijeva violina je čudovita. Na nek način je duša Giuseppeja Tartinija še vedno v tej violini. A ostaja zaprta, če se nanjo ne bo igralo. Pravzaprav čaka, da jo nekdo prebudi. Violina je instrument, na katerega je treba igrati, da živi. To ni slika,” je nekoliko pesniško pojasnil Stefan Milenković. In nadaljeval: “Kljub njeni starosti se nanjo lahko igra. Včasih imam občutek, kot da bi lahko sama igrala, Vražjega trilčka, na primer. Ima čudovit temen zvok, ki pa v njej še spi in le z nenehnim igranjem bi dosegli njegov polni izraz. Ob tem pa moram povedati, da to ni violina, na katero bi igrali na velikih koncertih, ampak je primernejša za majhne, akustične prostore. Zanimivo je še, da ima strune iz naravnih materialov, kar je danes pravzaprav redkost.”
Tartinijeva violina je ena od treh, ki jih je zapustil leta 1770 umrli violinist in skladatelj Giuseppe Tartini. Duška Žitko, muzejska svetovalka in skrbnica Tartinijeve spominske sobe v Piranu iz piranskega Pomorskega muzeja je ob tej priložnosti povedala, da si v mestu vse bolj prizadevajo, da bi rojstni kraj slavnega violinista živel in dihal z njegovo violino. Napovedala je ciklus koncertov, na katerih bodo mojstri violine igrali nanjo.
V avgustu bo javno igral na Tartinijevo violino Žiga Faganel, član Slovenske filharmonije. V pripravah na nastop violino uigrava že od februarja.
Da se v Tartinijevem mestu zavedajo pomena dediščine slavnega rojaka in predvsem dejstva, da bi bili na njen račun v svetu lahko bolj prepoznavni, dokazuje tudi poteza piranske občine, ki je letos nekoliko globlje segla v proračunsko vrečo in za ohranjanje njegove dediščine namenila dobrih 14 tisoč evrov. “Tartinijeva violina je za mesto neprecenljive vrednosti. Izdelana je bila v 17. oziroma v prvi polovici 18. stoletja v znameniti delavnici Amatijev. Certifikat, ki so ga Pirančani pridobili že leta 1937 v Cremoni, pa potrjuje, da je dejansko ena od Tartinijevih violin.”
Tartinijevo violino so v povojnem obdobju trikrat restavrirali. V letu 1954 je to prvi storil Maksimiljan Skalar, v drugo jo je v letu 1990 restavriral Vili Demšar, pred šestimi leti pa je zanjo poskrbel László Lakatos. Da so restavratorji odlično opravili svoje delo, je po igranju nanjo povedal tudi Stefan Milenković.
Žitkova je še povedala, da bodo prihodnje leto ponatisnili knjižico o življenju slavnega Pirančana Giuseppeja Tartinija. Med brskanjem arhivskih dokumentov je odkrila, da je bil zelo inovativen, moderen za svoje čase. Bil je športnik, sabljač in dolgo ni vedel, čemu naj se v življenju povsem posveti. Uprl pa se je očetovi želji, da bi postal teolog. Glasba je postala njegov smisel življenja. “Mislim, da mu je Stefan Milenković v marsičem podoben. Tudi on je športnik, ukvarja se z borilnimi veščinami, skače s padalom in ima izjemen talent za pedagoško delo.”
ZLATICA KASAL