Ko spregovori Evridika
V Slovenskem stalnem gledališču bo jutri odrski krst doživelo delo Claudia Magrisa Saj razumete (Lei dunque capirà). V prevodu Veronike Brecelj je Magrisova kratka proza med slovenske bralce stopila pred štirimi leti, odrski “prevod” (dramatizacija in režija) pa sta delo mladega tržaškega režiserja Igorja Pisona.
TRST> Tržačana Claudia Magrisa (1939), ki je za svoje delo prejel že številne prestižne književne nagrade - med drugim leta 2009 veliko nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica - določa obmejna identiteta.
V Slovenskem stalnem gledališču so pripravili tudi novo predstavo za otroke. Andersenovo pravljico Kakor napravi stari, je zmerom prav, je za oder priredil Jaša Jamnik, režijo pa podpisuje Sergej Verč. V predstavi, ki bo premiero doživela danes dopoldne, igrata Romeo Grebenšek in Luka Cimprič, v SSG pa nameravajo z njo do konca maja obiskati vse vrtce v Tržaški pokrajini.
Ena osrednjih tematik v njegovem opusu so meje s svojimi različnimi obrazi (od političnih, socialnih, nacionalnih, jezikovnih do psiholoških ...). Prav književnost pa za Magrisa pomeni prečkanje vseh meja - tudi tiste med življenjem in smrtjo. In tudi okrog te teme se suka dogajanje v večplastni pripovedi Saj razumete, ki je v izvirniku izšla pred šestimi leti pri milanski založbi Garzanti.
Magris v njej o času, čakanju, minevanju, samoti, samosti, spregovori tako, da se nasloni na mit o Orfeju in Evridiki: “V trenutku, ko je mit vstopil v pisanje, se mi je zdelo pomembno poudariti razlog, zaradi katerega se je Orfej obrnil in se tako sam obsodil na izgubo Evridike. Razen v redkih primerih smo doslej vedno poslušali Orfejeve razloge, mene pa je zanimalo, da bi spregovorila dejanska protagonistka; tista, ki mora ostati v smrti, ali se vrniti k življenju,” je pojasnil pisatelj, ki ga vznemirjajo končnost in poslednje resnice. “V spominu imam dom za ostarele na Krasu, kamor sem odhajal na obiske k znanki. Kratka pot, ki sem jo prevozil od Trsta na Kras, me je soočila z dvema svetovoma: v enem se je življenje odvijalo hitro, v drugem počasi. Spraševal sem se, kje bolje, pravilneje dojemam življenje - ali tedaj, ko v dom za ostarele vstopam, ali tedaj ko ga zapuščam. Iz te razdvojenosti izhaja moja slutnja, da se tudi onkraj, na drugi ne ve veliko o življenju.” Magris je poudaril, da je Saj razumete predvsem ljubezenska zgodba, v kateri ima pomembno vlogo glas, v njej pa ni želel izraziti svojega religioznega prepričanja ali filozofskega stališča, marveč občutje in čutenje.
Veronika Brecelj meni, da je uprizoritev Magrisovega teksta v Slovenskem stalnem gledališču izjemno pomembna tudi za mesto: “Za Trst lahko rečemo tudi, da je metafizično mesto, saj v njem biva več različnih realnosti - tudi slovenska in italijanska. Kot vemo, ti dve stvarnosti velikokrat sobivata v napetosti, zgodi pa se, da se njuni krogi sklenejo. Tako je bilo ob uprizoritvi Nekropole Borisa Pahorja v gledališču Verdi, ko je italijanski Trst prepoznal Pahorja kot svojega pisatelja. Takrat je zaživela neka posebna usklajenost med tema dvema, sicer različnima svetovoma, ki pa sta del enega samega organizma. S postavitvijo Magrisovega teksta se ta zgodba prepoznavanja drugega v tržaškem kontekstu nadaljuje. In prav ti na novo ustvarjajoči se odnosi lahko zacelijo stare rane.”
Mladi režiser Igor Pison, ki končuje študij dramske in operne režije na državni akademiji Avgust Everding v Münchnu, se je odločil monološko strukturo Magrisovega besedila na odru preliti v večglasje: “Tekst je zelo ritmičen in večplasten - iz že skorajda baročne vzvišenosti prehaja do zelo konkretnih primerjav, iz simbolike se prelije v metaforiko. In to, kar je v tekstu metaforičnega, sem na odru želel prevesti v asociativnost. Kajti, kar prebrano v tišini zazveni poetično, lahko izgovorjeno na odru deluje patetično. Zaradi tega sem si dovolil, da me tekst vznemirja in vodi ter da se tako razvije njegova gledališka različica.” Prevajalka Veronika Brecelj pravi, da je Saj razumete izjemno razgiban tekst z močnim ritmom:“Magris je dramatičnost stopnjeval tudi tako, da je prozo mestoma prelil v ritmično poezijo. Preustvariti ta ritem iz italijanščine v slovenščino je bila moja glavna skrb. Magrisova proza namreč valovi, je kot morje, ki se dvigne v val, ta se oblikuje v greben, se razpusti, odteče in umiri. In v tem tekstu je kar nekaj takih trenutkov - gre za nadčasovnost jezika in podob, ki so izjemno močne.”
V predstavi bo kot gostja zaigrala dolgoletna članica SSG, Tržačanka Lučka Počkaj, ob njej pa še Nikla Petruška Panizon, Vladimir Jurc in glasbenik Igor Zobin.
MAKSIMILJANA IPAVEC
