“Ko ubiješ človeka, nisi nikoli več svoboden”
Žarko Laušević, eden najbolj nadarjenih igralcev nekdanje Jugoslavije iz 80. let, od usodnega dne, 30. julija 1993, ni nikoli več okusil svobode. Da bi zaščitil svojega brata, po katerem so z razbito steklenico udrihali okajeni mladeniči, je ubil dva izmed njih, enega pa huje ranil.
Od takrat je ujetnik lastnega dejanja: zaporno kazen je odslužil, a izgubil je ženo in otroka iz prvega zakona, se odselil v ZDA in popolnoma zapostavil nekdaj cvetočo igralsko kariero.
Žarko Laušević je sredi 80. let zaslovel z vlogo gojenca Šilje v televizijski nanizanki Sivi dom, ki je pred televizijske ekrane prikovala predvsem mladino. Od tedaj se je njegova igralska kariera strmo vzpenjala, vrhunec pa je dosegel z vlogo partizanskega poročnika v filmu Oficir z vrtnico (1987), za katero je prejel zlato areno na filmskem festivalu v Pulju.
Žarko Laušević: Leto mine, dan nikoli(Godina prođe, dan nikad), založba Modrijan, zbirka Poteze, 2013, prevod Lili Potpara, spremna beseda Esad Babačić, 325 strani, cena 34,50 evrov.
V času razpada Jugoslavije Lauševića niso obsedle “modne” nacionalistične težnje in je vseskozi želel presegati nacionalne omejitve, ali kot je zapisal v knjigi: “V Beogradu so me imeli za Črnogorca, v Črni Gori za Beograjčana, a jaz sem se počutil kot Cetinjčan.” Veliko prahu je dvignila gledališka predstava Sveti SavaSiniše Kovačevića, ki ni bila po godu srbskim nacionalistom. Ti so celo prekinili predstavo in Lauševiću večkrat zagrozili s smrtjo. Takrat je Laušević zaprosil za orožni list in s seboj nosil pištolo, ki je ni uporabil vse do tragične, vroče, julijske noči.
Lauševića je “od mrtvih obudila” prav izdaja knjige Leto mine, dan nikoli, ki je zbirka njegovih zaporniških zapiskov, v katerih opisuje svojo kalvarijo in boj s srbskimi sodnimi mlini na veter, ki so imeli v obravnavi slavnega in medijsko obleganega igralca, ki pa je bil za tedanje Miloševićeve čase preveč oporečniški. Poleg tega pa je Laušević zagrešil še enega od najhujših zločinov v Črni gori, ubil je namreč tudi edinega moškega potomca v družini. Po odsluženi kazni se je v strahu pred maščevanjem pokojnikove družine in črnogorske tiralice odselil v ZDA.
Laušević pretresljivo izpoved vsakdana v zaporu prepleta s spomini na dogodke iz filmskega sveta, otroštvo, mladost in prvo ljubezen, Majo, ki je nato postala njegova prva žena. Prav v popisovanju zaporniškega življenja in drobnih anekdot je Laušević najbolj pronicljiv. Zaporniško celico si je vseskozi delil z “grešniki” z vseh koncev nekdanje Jugoslavije in skozi vsakdanje, majhne, na videz nepomembne debate pokaže na nesmiselnost nacionalnih razhajanj. Še več, Laušević navkljub tragični situaciji premore tudi veliko lucidnega humorja. Leto mine, dan nikoli je tako nekakšna zmes psihološkega realizma Dostojevskega, Camusove drame absurda, podkrepljene z dobršnim odmerkom hudomušne balkanske folklore. Laušević je svobodo in ventil za sproščanje svojega kreativnega duha, kot kaže, našel v svojih 16 zvezkih, iz katerih je nastala pričujoča knjiga.
Knjiga, ki je v Srbiji izšla leta 2011, je razgrabljena. Prodali so približno 340.000 izvodov (pet ponatisov) in je najbolj prodajana knjiga v Srbiji v zadnjem desetletju, v pripravi je tudi že nadaljevanje.
BILJANA PAVLOVIĆ