Kogojeve Črne maske: četrto iskanje ideala novega človeka
Ko se pripelješ v Maribor, te z Drave pozdravi Galjot, na pročelju hiše tik ob mestnem jedru se boči Veliki briljantni valček, sredi parka ob gledališču pa stojijo Katarina, pav in jezuit. Neonski napisi z naslovi del Draga Jančarja, ki je v sklopu Evropske prestolnice kulture deležen posebne pozornosti, obiskovalca takoj opomnijo, da se je v mesto naselila kultura.
MARIBOR> V nedeljo zvečer pa je bila v središču zanimanja zapuščina primorskega skladatelja Marija Kogoja. Premiera nove izvedbe njegove opere Črne maske je kronala svečano otvoritveno tridnevje.
Opero Marija Kogoja so prvič postavili na oder 7. marca 1929, krstno izvedbo pa je doživela v ljubljanski Operi. Z novo postavitvijo Kogojevega najpomembnejšega glasbenega dela so snovalci mariborskega kulturnega prestolovanja Evropi želeli predstaviti pomembno delo slovenske glasbene moderne, ki je slovensko in evropsko občinstvo skorajda ne pozna. Na slovenskem odru jo je bilo doslej mogoče videti v treh različicah. Četrta uprizoritev Črnih mask je, kot kaže, tudi glede odziva občinstva naslednica svojih predhodnic, saj je bila sprejeta s precej mešanimi občutki. Zahtevno glasbeno delo je pod vodstvom dirigenta Uroša Lajovica, v režiji Janeza Burgerja in sodelovanju obeh slovenskih opernih hiš zaživelo v revidirani, skoraj tri ure trajajoči verziji, gledalcem pa je jemala sapo kostumografija Alana Hranitelja.
Po premieri v Veliki dvorani SNG Maribor sledijo še ponovitve 17., 19., 21., 22., 24. in 25. januarja. Črne maske bo v začetku marca moč videti v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Kot v zapisu, objavljenem v gledališkem listu ugotavlja Benjamin Virc, Kogojeva opera sodi v kontekst ekspresionističnih glasbenogledaliških del, ki praviloma ostajajo brez množičnih občudovalcev. Po njegovi oceni pa velja Črnim maskam vedno znova prisluhniti prav zaradi plemenite ideje - iskanja novega ideala človeka, na katerega se v apatičnem sodobnem svetu masovnega potrošništva žal prevečkrat pozablja.
Dve desetletji za dobre tri ure
Pot do novih Črnih mask je bila dolga - ob dirigentu Lajovicu pa je za njihovo novo življenje, predvsem pa za to, da so zaživele v integralni partituri, zaslužen Gal Hartman, skladatelj in violinist iz Izole. Z dirigentom je tokrat sodeloval kot notograf in kopist Kogojeve opere. S Črnimi maskami se je Hartman srečal pred 22 leti, kot violinist v orkestru. Takrat so pod vodstvom Antona Nanuta pripravili tretjo uprizoritev Kogojeve mojstrovine. “Tedaj sem si zadal, da bi to opero prepisal in uredil. Začel sem počasi, dokler nisem leta 1996 srečal Uroša Lajovica, ki je bil zelo zavzet, da se partitura končno uredi in natisne. Delala sva po etapah: jaz sem prepisoval, on pa mi je iz Narodne in univerzitetne knjižnice prinašal kopije. Najprej petdeset strani, potem sto in tako naprej. Tako je nastala partitura,” je po mariborski premieri pojasnil Hartman. Velika težava so bile avtorske pravice, kajti problem z dediščino ni bil rešen. Kot je povedal Hartman, je Društvo slovenskih skladateljev te razmere sedaj uredilo in se zavezalo, da bo natisnilo celoten materal.
Marij Kogoj (1892-1956), rojen v Trstu, je bil eden redkih predstavnikov slovenske glasbene avantgarde in ekspresionizma. Skladati je začel, ko je bil star 15 let, in je bil sprva samouk. Med letoma 1914 in 1917 je študiral kontrapunkt pri Franzu Schrekerju na Dunaju, v tem času pa je tudi obiskoval vsaj en semester inštrumentacije pri Arnoldu Schönbergu. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot glasbeni kritik in korepetitor v tamkajšnji operni hiši. Kogojeva glasbena govorica je edinstvena mešanica elementov pozne romantike, atonalnih prvin in svobodne tonalitetnosti. V svojem poznem ustvarjalnem obdobju se je Kogoj po večini vračal k neoklasicističnemu izrazu. Razmeroma veliko njegovih samospevov, zborov in glasbenoteoretičnih spisov je ostalo nedokončanih, predvsem zaradi naglega napredovanja duševne bolezni. V Kanalu, od koder je izhajala družina skladateljevega očeta in kjer je tudi sam krajši čas živel, njemu v čast že več kot tri desetletja pripravljajo mednarodni glasbeni festival Kogojevi dnevi. Vrhunec njegovega opusa predstavlja opera Črne maske.
Opozoriti velja, da so se vse dosedanje uprizoritve bodle s problemom partiture. Hart-man pravi, da je bil rokopis še znosno berljiv, note pa mnogokrat počečkane, prečrtane, ponekod listi scefrani, da si je moral pomagati s povečevalnim steklom. Kogoj je po prvi izvedbi (1929 pod vodstvom ravnatelja ljubljanske Opere Mirka Poliča) nekatere liste celo dopolnjeval, Polič in Samo Hubad, ki je vodil drugo uprizoritev, sta v partituro vnašala različne popravke, Nanut je izvedel skrajšano verzijo. “Obstajajo tri partiture Črnih mask; prva je tista, ki je bila doslej znana, druga partitura je integralna in vsebuje strani, ki so veljale za izgubljene in jih je v NUK našel Borut Loparnik ter obsega 1064 strani, tretja, ki smo jo slišali nocoj, pa je izvedbena. Prilagojena je za izvedbo, izločeni so manj pomembni, manj zanimivimi deli. Poleg tega sem naredil tudi klavirski izvleček. Partitura in izvleček sta pripravljeni za nemško govorno področje in menim, da zna biti v nemščini še posebej fantastična.”
Glede srečanja z osebnostjo in ustvarjalnim genijem Marija Kogoja Hartman pove: “Preleviti sem se moral vanj, razmišljati sem moral kot on. Bil sem skladatelj, dirigent in izvajalec obenem. Pač, vživeti sem se moral... V oktobru in novembru sem naredil vse orkestrske parte, to je 2044 strani notnega materiala.” Glede same izvedbe na premieri Hartman ni bil presenečen, saj glasbo natančno pozna, so ga pa prevzeli kostumi in pevci.
Navdušen že ob prvem srečanju
Med njimi je bil tudi Jure Počkaj, mladi baritonist iz Velikega Ubeljskega pri Postojni. Odpel je vlogo prvega sluge Carla. Po premieri nam je povedal, da je bil že ob prvem srečanju s Kogojevo glasbo navdušen nad celotno partituro in tudi nad zgodbo. “Kot baritonista me je še toliko bolj pritegnil glavni lik. Lorenzo je izredno kompleksna vloga, sprevideti bi morali, da je slovenski bariton z njo dobil zahtevno in lepo vlogo.” Same vaje je Počkaj opisal kot napete in prepričan je, da bi lahko še marsikaj naredili. “Mislim, da se nihče razen dirigenta ni zavedal, kako kompleksna in zahtevna stvar je to. Režijskih vaj je bilo kar veliko, kostumi so dobri, glasba je nad nivojem slovenske scene, lahko bi se kosali z največjimi poznoromantičnimi skladatelji. To je pristno sestavljeno delo, pozna se, da je Kogoj črpal iz sebe. Nekaj posebnega je tudi zvokovno, inštrumentacije se razlikujejo od drugih poznoromantičnih skladateljev in je navdihujoče. Iz tega bom črpal še veliko časa,” svojega navdušenja nad odkritjem Črnih mask ni mogel skriti Počkaj.
Aktualne tudi 85 let po nastanku
Črne maske, za katere sta Kogoj in njegov mladostni prijatelj Josip Vidmar libreto napisala po istoimenski drami Leonida Andrejeva, so aktualne tudi 85 let po nastanku. Govorijo namreč o psihični razklanosti glavnega junaka, vojvode Lorenza (izjemno zahtevno in naporno vlogo odpoje baritonsit Jože Vidic), o njegovem boju med temo in lučjo, ki privede do obračuna z nasprotniki in nazadnje s samim sabo. Kogoj je to duševno razrvanost, ki se konča s požigom gradu kot simbolom odrešitve in združitve z Bogom, v glasbi izrazil s kontrasti med liričnimi trenutki in slovitimi izbruhi. Kot je bilo videti, je prav na tem Alan Hranitelj zgradil kostumografijo: z nadčasnimi, dih jemajočimi, fantastičnimi kostumi, ki delujejo že skoraj kot skulpture, je gledalca hipoma postavil v Kogojev svet, z dialogom črne in rdeče pa mu je uspelo ustvariti vtis neznosno boleče, do blaznosti prignane Lorenzove razklanosti.
Scenografijo, ki je z minimalnimi, a vendar učinkovitimi intervencijami (odrski pod je bil tlakovan z zrcali) poudarila učinek dvojnosti in razklanosti ter tako poudarila temeljno Lorenzovo stanje, je delo umetniškega kolektiva Numen in Ivane Radenović.
Prav kostumografijo in scenografijo je pohvalil tudi oblikovalec Ranko Novak. Leta 1978 je sodeloval pri postavitvi razstave konstruktivističnih del Avgusta Černigoja v Idriji, ki je pomembno prispevala k vrednotenju pomena slovenske zgodovinske avantgarde. “Nisem človek za opere. To je ekspresionistična opera in po mojem mnenju bi se dobro ujela s sodobnim plesom. Pravzaprav sem na to predstavo prišel zaradi Černigoja,” nam je svoje vtise o predstavi zaupal Novak, na vprašanje, ali je v vizualnem prepoznal avantgardistični naboj, pa je odvrnil: “No, raje imam Černigoja.”
Kot kaže pa je Lorenzova usoda, torej razklanost, pravzaprav večna spremljevalka Črnih mask. Ko je po dolgem in bučnem aplavzu, že skoraj ovacijah, padel zastor mariborske premiere, je občinstvo ostalo sicer na istem bregu Drave, a razdvojeno. Nekatere je prevevalo navdušenje, drugi so namrgodeni in razočarani predvsem nad glasbenim delom, odhiteli drugam.
Kogojevo delo še zdaleč ni samo opera - v duhu časa, v katerem je nastalo, je predvsem celostna umetnina, ki s svojo sporočilnostjo in idejami dosega tudi današnjega gledalca. Morda celo nekoliko preveč obzirno in milo, saj silnosti avantgardizma in njegove prevratniške moči nova verzija Črnih mask ne nosi s seboj.
KLAVDIJA FIGELJ, MAKSIMILJANA IPAVEC
