Kolektivni spomin na rock legende

DIVAČA> Danes glasbeno sceno mesta kroji predvsem utrip v Jazz Hramu, pred dobrimi tremi desetletji pa je bila Divača v slovenskem merilu pomemben center mladinske glasbene (sub)kulture. V dvorani divaškega kulturnega doma, v poletnem času pa na zunanjem prizorišču, so v organizaciji lokalne mladinske organizacije nastopila praktično vsa pomembnejša imena takratne jugoslovanske in slovenske rock in pop scene.

“Dvorano in oder s psihedeličnim light showom je v pop-artovski maniri s scenografijo iz odsluženih koles ter flower power redesigniranim fičkom opremil slikar samorastnik, tetraplegik Stojan Zafred. Povabljene glasbene skupine in kantavtorji so bili izbrani večinoma med udeleženci treh legendarnih ljubljanskih BOOM festivalov leta 1972, 1973 in 1974, ki so bili odziv na glasbena dogajanja v svetu ob koncu šestdesetih let in so vsebinsko sledili znanim glasbenim festivalom v Kalifornijskem Montereyu (1967), Woodstocku (1969) ter na otoku Wight na jugu Anglije (najodmevnejši festival nosi letnico 1970),” je Stojan Lipolt zarisal okvir pogovornega večera v četrtek.

Na divaškem odru je v zlatih časih rock'n'rolla igralo več kot 40 zasedb, med njimi tudi skupina Time z Dadom Topićem, YU grupa, Drugi način,Tomaž Pengov, Boomerang, Jutro, Oko, Faraoni, September, Labirint z bivšim Kameleonom Danilom Kocjančičem in drugi. Na samem začetku vzpona na Olimp priljubljenosti so enega svojih prvih koncertov v Sloveniji na divaškem odru odigrali tudi Bijelo dugme s karizmatičnim Goranom Bregovićem na čelu ter provokativni Buldožer s takratnim frontmanom Markom Brecljem. Svoj prvi nastop je imela v Divači tudi primorska skupina Prizma, na tem odru pa je stal tudi tokratni Lipoltov sogovornik, ki je tu nastopil le enkrat in to v sredini 70. let.

Domicelja, ki je pri šestnajstih letih z Jernejem Jungom in Janezom Bončino Benčem ustanovil ansambel Helioni, javnost najbolje pozna po uspešnicah Slovenskega naroda sin, Avtomat, Jamajka, Danes bo srečen dan, Kamionar, Stara mama in številnih drugih, zbranih na petih albumih.

Če je javno znano, da je diplomirani slavist ter prevajalec - iz angleščine je prevedel biografije Boba Dylana, Elvisa Presleya, dve knjigi o The Beatles in avtobiografijo Woodyja Gurthrieja - pa je malokdo vedel, da se je v mladosti rekreativno ukvarjal tudi s sabljanjem. Njegov trener je bil Rudolf Cvetko (rojen v Senožečah), dobitnik prve slovenske olimpijske medalje. Domicelj je občinstvu, zbranemu v dvorani Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Škrateljnovi domačiji, spregovoril o svoji glasbeni poti, zgodovini rock glasbe ter njenih najpomembnejših predstavnikih, od katerih je nekatere, med njimi tudi Alexisa Kornerja, ki je skupaj spravil Stonese, osebno spoznal v času svojega bivanja v Londonu med leti 1985 in 1992.

Med slovenskimiglasbeniki njegove generacije pa jih žal kar nekaj ni več živih. “Zanimivo je, da so dokaj mladi odšli zlasti bas kitaristi,” je izpostavil posebnost ob dejstvu, da sam občasno še vzame kitaro v roke. Ker je zanj umetnost univerzalna, je v zadnjem času doživel tudi izdajo dveh lastnih knjig pravljic.

BOGDAN MACAROL