Koncert Carmine Slovenice je vselej vrhunski vokalni dogodek

NOVA GORICA> Iz vsakega projekta nastane dramaturško prepričljiva zgodba, ki nam pripoveduje več, kot bi jo lahko izpovedali samo pevski glasovi. Svoj koncept je dirigentka Karmina Šilec v vseh letih delovanja dodobra izpopolnila, s tematskimi projekti pa obvladuje vse pomembnejše svetovne odre.

Vsekakor gre za našo najbolj prepoznavno vokalno-scensko skupino. Kljub “dodani” mizansceni in mnogim didaskalijam, ki odrske projekte naredijo živahne, pomensko pestre in privlačne, pa je temelj vsega še vedno petje. Zbor odlikujejo mladi glasovi in imenitne pevke. Prav v tem prihaja najbolj do izraza dirigentkin perfekcionizem: svoje pevke je vzgojila v čudovite interpretke, ki pojejo z užitkom, čeprav v detajlih sledijo konceptom, ki si jih zamisli Šilčeva. Nikjer ni čutiti nobene sile, celoten projekt teče gladko in naštudirano do zadnjega giba, vsi pa sodelujejo z veseljem. Vsaj tak je učinek na poslušalca, četudi ve, koliko ur in truda je vloženega v to popolnost, pa koliko odrekanja in samoobvladovanja zahteva dirigentka od pevk, da je zatem rezultat ena sama graciozna perfekcija.

Minuli torek smo v Kulturnem domu Nova Gorica prisluhnili projektu Zvoki Azije, kjer nam pevke približajo napeve Balija, Kitajske, Japonske, Malezije, Bornea, Indije, Gruzije, Koreje in drugih dežel z Jutrovega. Če je kdo pričakoval klasično nizanje ljudskih in umetnih pesmi z eksotičnimi melosi, se je uštel, toda s slišanim zagotovo ni bil razočaran. Nasprotno, prejeli smo krasno dozo izvirnosti, spekter pevskih tehnik … Vzhod se nas je dotaknil z magično paličico in nas očaral. Karmina Šilec je pevskemu delu dodala še povezovalni člen - ritmične vzorce posameznih dežel. Zelo dovršeno jih je izvajal Nino Mureškič ter ustvarjal vzdušje in obredno napetost. Celoten koncept vzhodnjaških zvokov tudi sicer spominja bolj na obred, kot pa na zborovski koncert. Glasbi vsekakor v korist, predvsem kot širitev in poglabljanje njenih vsebinskih temeljev. S pevkami, ki mojstrsko prehajajo iz kulture v kulturo in zvenijo včasih “surovo” kot kakšne rojenice, pa takoj nato nežno kot japonske gejše, brez težav začutimo življenjski utrip posameznih okolij, kjer je imela glasba zelo pomembno vlogo. Navadno je bila medij med ljudstvom in višjimi silami, čeprav v pesmih ne gre vedno za sakralne vsebine.

Vzhodnjaška miselna shema je drugačna od naše: življenje dojemajo precej bolj celostno in našega dualizma (realnega in metafizičnega) ne poznajo. Oziroma je tega manj. Glasba torej odpira poti do človeka in božanstev, do onstranskosti in tuzemskosti, odprto, nič zelo zakodirano, neposredno. Kot bi bilo življenje en sam ritual, večna molitev in visoka pesem. Z vseh vetrov znesene skladbe so stopnjevale napetost do sklepnega dela, ko se v “krasni stari svet” začnejo vrivati obrazci “plehkega novega sveta”. Tako je bilo vsaj razumeti zadnji del, ko se srečata zahodnjaški in vzhodnjaški pop ikoni na transparentih. Tudi vzhod ni imun na spremembe - njihov univerzum se počasi topi v univerzalijah potrošniške družbe, glasba pa počasi izgublja stik s preteklostjo. Je bila dinamična in “populistična” pesem kritika tega dejstva?

JOŽE ŠTUCIN