Koncert Slovenske filharmonije v Kulturnem domu Nova Gorica

NOVA GORICA> Pozornost je najprej vzbudil program, ki so ga namenili novogoriški publiki. Že uvodna skladba, Poti, noviteta slovenskega skladatelja Nenada Firšta, je podžigala radovednost. Firšt, sicer dobitnik mnogih nagrad in priznanj, od lani pa tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev, si je tokratna “potovanja” zamislil precej samosvoje, prej statično kot razgibano. Delo se namreč na začetku precej ukvarja z raziskovanjem zvočnih možnosti orkestrskega zvoka, vrti se v krogu, v nekakšnem labirintu, kjer vse poti vodijo le “k sebi”. Skladatelj je nanizal pestro paleto različnih kombinacij glasbil, nekakšen pušeljc krokijev, ki pa jim ni dano, da bi se razlezli v reko ali pot. Poti so torej vse, tudi slepe ulice in ozke gase, na trenutke prazne, spet nekje drugje pa polne glasov, krikov in življenja. Ta ustvarjalni nemir, nekakšna poulična begavost (aludacija na sodobni svet je najbrž smiselna), se pomiri šele v osrednjem delu skladbe, ki je, po skladateljevih besedah, bolj meditativen.

Sklepni del je spet nekako “prazen” in odtujen - kaotičnost začetne brezizhodnosti se odraža v posameznih improvizacijah in ritmizacijah, zadušljiva eksistencialna statika pa postaja vse bolj podobna vsakdanu. Moderna glasba, vsekakor, zaradi odsotnosti melosa in sentimenta pa težje poslušljiva in manj atraktivna kot Koncertantna simfonija, op. 8 za violončelo in orkester, ki jo je podpisal George Enescu.

Tudi to delo na začetku 20. stoletja ni doživelo prav veliko pohval, še več, poslušalci so ga izžvižgali, po stotih letih pa z njim ni nobenih težav več. Nasprotno, vse skupaj je nekakšno prijazno poigravanje s harmonskim valovanjem v smislu “sem-ter-tja-pa-dol-in-gor”, toda nič pregrešnega se ne zgodi. Je take vrste skladba, ki raste ali pade z izvajalcem. V njej je zelo malo samoniklega duha. Tokrat je zagotovo zrasla. Najprej po zaslugi odličnega violončelista Marca Coppeya, pa tudi po zelo zanesljivi orkestrski podpori, za katero je suvereno poskrbel dirigent Ivan Repušić. Toda brez zadnjega dela, Schumannove Simfonije št. 3. v Es-duru, op. 97, t. i. Renske, bi koncertni dogodek počasi zbledel v debatah o novi glasbi.

Imenitno delo, ki nas navduši v vseh pogledih, ima šarm in čarobno moč. Skladatelj je mojstrsko uporabljal orkestrske možnosti, naslonil se je na godala in pihala (v duhu starih estetov), iz svojega talenta privlekel nekaj krasnih melodij, simfonično zgradil trdno hišo in oblikoval jasno misel od začetka do konca. Filharmoniki so, kot da bi se prebudili iz nekakšne dremavice, skladbo izvedli polnokrvno, odločno, kleno in angažirano.

JOŽE ŠTUCIN

Slovenska filharmonija v novogoriškem Kulturnem domu Atelje Pavšič-Zavadlav