Koncertna zverina!
Z zajetno malho mojstrsko izklesanih skladb, s pošastno silovitostjo in s stalnim spremljevalnim E-Street Bandom, brez kakšnih posebnih vizualnih učinkov ali, bognedaj, ognjemeta, je najbolj žilava koncertna zverina na zemlji v ponedeljek za kar tri ure in dvajset minut uročila poln tržaški stadion Nereo Rocco.
TRST> Skoraj 63-letni ameriški kantavtor Bruce Springsteen, ki so mu Italijani še posebej pri srcu, saj je njegova mati Adele Zirilli Springsteen njihove krvi, je v četrtek na milanskem stadionu San Siro izpeljal enega svojih najdaljših koncertov v štiridesetih letih - prepeval in godel je kar tri ure in štirideset minut. V nedeljo je dodobra ogrel deževno Florenco, v ponedeljek pa na tržaškem stadionu po podatkih organizatorja nastopil pred 30.000 obiskovalci.
Prvi med njimi je bil župan Roberto Cosolini, in to dobesedno prvi - možakar, ki je doslej romal na že domala petdeset Springsteenovih koncertov, se je že več ur pred začetkom nastopa drenjal v prepoteni množici tik pod odrom, ne kot politik, temveč kot oboževalec. “Za Trst je tale koncert velikanski dogodek, zame pa sen, ki se uresničuje,” je za naš časnik dejal med čakanjem. Springsteena si je v svojem mestu zaželel prav on, v Trst pa mu ga je baje pomagala pripeljati deželna odbornica Furlanije-Julijske krajine Federica Seganti. Cosolini je v minulih dneh nekoliko pohitel z uradniškimi dolžnostmi in odpotoval še na nekaj drugih nastopov tokratne turneje. Sorodni verniki ga razumejo; v Trst so prišli z vseh koncev, prepotovali tudi po tisoče kilometrov in se pred stadionom utaborili že večer pred koncertom, da bi le prejeli eno od 1500 prepustnic za vstop v ogrado tik pod odrom, ki jih je kupcem vstopnic za parter ponudil organizator.
Vsa utrujenost je iz njihovih teles hipoma izhlapela, ko je na oder v družbi dobro uigrane tovarišije prikorakal The Boss, zakričal “Mandi, Trieste. Dobro veče, Croatia, kako ste?!”, kajpak navdušil Furlane in Hrvate, skozi večer večkrat spregovoril italijansko, medtem ko smo Slovenci vnovič postali žrtve brezčutne zgodovine. Morebitne zamere je pevec dodobra odpihnil koj zatem, ko se je gromko razpočila uvodna Badlands, za njo še No surrender (Brez predaje), več pesmi z najnovejšega, nadvse uspešnega albuma Wrecking ball (Rušilna krogla), ena Springsteenovih prvih pesmi Spirit in the night (Duh v noči), tu in tam kakšna bolj umirjena pesem, povečini pa divje, robustne, angažirane, jezne, ki jih je večni glasnik žuljavega delavskega razreda prepeval, kakor da jih prepeva prvič in zadnjič. Denimo presunljive Youngstown, Murder incorporated (Umor d. d.) in Johnny 99, ki jih je izstrelil brez predaha, medtem ko sta mu nepozabno peklensko kitarijado pomagala uganjati Nils Lofgren in Steve Van Zandt. Ganljivo se je poklonil lani umrlemu saksofonistu Clarenceu Clemonsu, ki ga je v bendu nasledil nečak Jake, duhovito opravičil odsotno ženo in glasbeno pajdašico Patti Scialfa, češ da doma pazi na deco, nanizal živahen venček soulovskih viž, priredbi starejših skladb 634-5789Wilsona Picketta in Seven nights to rock (Sedem noči za rock) Moona Mullicana ter seveda vrsto svojih uspešnic: The river (Reka), Hungry heart (Lačno srce), Born in the U.S.A. (Rojen v ZDA) ... Med Born to run (Rojeni za beg) je na odru gostoval nenapovedani ameriški kantavtor in Springsteenov vrstnik Elliott Murphy, ki pa ga gostitelj ni niti napovedal niti se mu zahvalil za kitarski prispevek.
Je pa ugodil mnogim željam obiskovalcev: zapel je pesmi Downbound train (Vlak, zapisan pogubi) in Rosalita (Come out tonight) (Rosalita (Pridi nocoj ven)), nekemu možakarju je omogočil, da je zaplesal z violinistko, ugodil je želji drugega obiskovalca, naj zapleše z njegovo mamo (sta zaplesala, sta, Bruce pa je gospe ob slovesu še prilepil ljubček na liček), zaplesal je še z drugimi, kakor pač pristoji uspešnici Dancing in the dark (Pleševa v temi), ki jo je pred četrt stoletja pospremil videospot režiserja Briana de Palme, v katerem Bruce iz množice na oder potegne - v kajpak zrežiranem prizoru - tedaj še neznano Courteney Cox. V Trstu je na oder potegnil tudi dečka, ki je čisto sam pogumno zapel refren pesmi Waitin' on a sunny day (Čakam na sončni dan), med Working on the highway (Delam na avtocesti) pa je široko nasmejani pevec pustil, da ga prvoborci iz občinstva trepljajo pa zadnjici. Zgovoren podatek: nihče ga vanjo ni sunil.
ANDRAŽ GOMBAČ
