Končno viden!

IZOLA > V Sloveniji ga je po več kot 20-letnem mrku na slovenski alternativni filmski sceni na plan ponovno zbezal programski direktor slovenske Kinoteke Jurij Meden. S pomočjo starega prijatelja iz Beograda pa se mu je odprla tudi pot v svet, kjer v zadnjih letih Marc in njegove vznemirljive osemmilimetrske filmske miniature doživljajo nekakšno renesanso. Za seboj ima namreč vrsto retrospektiv in gostovanj na uglednih festivalih eksperimentalnega filma. Morda ga je tudi to spodbudilo, da je ponovno prijel za filmsko kamero (tokrat večinoma digitalno).

> Zakaj od leta 1987 niste posneli skoraj nobenega filma?

“Konec 80. let so se stvari zasukale v smeri, ki mi niso bile všeč in mi še vedno niso. Tedaj se je že čutilo, da Jugoslavija razpada in bolj ko je zadišalo po denarju, bolj je dišalo po krvi. V igri je bil tudi video, ki pa me po začetnem spoznavanju sploh ni privlačil, saj je bilo potrebno večino dela opraviti v postprodukciji. Pa tudi zato, ker so bile prve video kamere silno težke in okorne, in si moral zraven nenehno vlačiti še težje baterije. Navajen sem bil snemanja z majhnimi, ravno prav lahkimi in okretnimi super 8 mm kamerami.”

> Kdo je zaslužen, da ste se ponovno, po več kot 20 letih, vrnili k filmu?

“Za to so zaslužni trije: Jurij Meden, Vassily Bourikas in Milodrag Miloševič, direktor Akademskega filmskega centra Doma kulture Studentski grad v Beogradu. V 80. letih sem svoje filme redno pošiljal na beograjski festival alternativnega filma, ki velja za enega najstarejših na svetu. Milošević pa je vse filme, ki so prispeli na festival, na pol na skrivaj tudi presnel. Danes imajo tako v Beogradu zelo bogat arhiv takratnega film-skega dogajanja in prav preko teh filmov je prišel z mano v stik tudi Vassily, ki je sicer filmar in filmski kurator iz Grčije. Jurij Meden je za moja dela izvedel pri nas in jih kot kurator, skupaj z Bojano Piškur, predstavil na skupinski razstavi Vse to je film!Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951-1991 v Moderni galeriji v Ljubljani leta 2010. No, predlani, ko sem imel prvo nekoliko večjo projekcijo svojih del v Beogradu, je imel Vassily delavnico za snemanje in razvijanje super 8 filmov, tako da sem po dolgem času tudi sam posnel in razvil film na osmici. In tam se je nekako vse začelo.”

> Prek te naveze z Bourikasom ste se udeležil tudi uradnega "pogreba" Kodakovega osemmilimetrskega filma Ektachrome v Grčiji.

“Tako je. To je organiziral laboratorij LabA Athene in njegov soustanovitelj Vassily Bourikas. Tam se je zbralo približno trideset filmarjev iz vsega sveta, kjer smo snemali, razvijali in prikazovali filme. Tam sem dejansko posnel svoje zadnje filme na super 'osmički', saj jih Kodak ne proizvaja več.”

> Je kateri od teh filmov na ogled na Festivalu slovenskega filma ?

“Ja, dva sta. Eden je Last few frames, v katerem, kot že naslov pove, gre za zadnje posnetke na super osem traku, drugi pa je Piknik - 25 seconds per frame, ki je zame eden mojih najlepših letošnjih filmov.”

> Zakaj ste se prijavili na Festival slovenskega filma?

“Ker prvič v uradnem programu odpira vrata tudi eksperimentalnemu filmu, za kar je zaslužen predvsem Igor Prassel. To bo dolgoročno prispevalo k temu, da marsikateri film in avtor ne bo več prikazan v ozkem krogu navdušencev, ampak bo postal viden. Druga odlična poteza festivala je tudi ta, da filme, ki sicer niso bili uvrščeni v uradni program, predvaja v spremljevalnem programu Avtonomni filmski pristan Monfort.”

> Je pa film ( , ki je bil sprejet v tekmovalni del festivala, digitalen.

“Ja, sicer so tudi vsi zadnji filmi, ki sem jih posnel, digitalni, celo Piknik, saj sem posnetke pobral iz filmskega traku in jih nato delno digitalno obdelal.”

> Kaj želite doseči v svojih filmih?

“Načeloma so to utrinki, prebliski nečesa. Marsikateri film je lahko tudi skica. Sicer pa mislim, da je to skupno marsikateremu neodvisnemu avtorju. Težava pa je v tem, da tako že na začetku izpademo iz igre v sistemu sofinanciranja, ki zahteva scenarij, čakalno dobo razpisa ... V našem primeru ne gre za klasičen filmski koncept in se zato pri deljenju denarja izgubimo. Tukaj bo treba še marsikaj narediti.”

Davorin Marc pravi, da težko govori o vzornikih: “So mi pa bili zelo blizu filmi Andreja Zdraviča, pa filmi filmskega prijatelja Matjaža Strausa, pa filmi Ljubomirja Šimunića iz Beograda. V 80. letih sem v Kinoteki preždel nešteto ur, gledal sem skorajda vse, kar je bilo na programu, ker sem mnenja, da ima najslabši film v sebi vedno nekaj odličnega in odličen nekaj slabega. Tako, da so vzorniki vsi filmi, ki jih gledam(o).”

> V osemdesetih ste posneli več kot 150 filmov. Kje so ti filmi danes? Razmišljate morda tudi o digitalizaciji?

“Končno bom izdal prvi 'LP' oziroma njegovo filmsko različico. Ob podpori Slovenske Kinoteke in Jurija Medena bom namreč enega izmed filmov iz super 'osmičke' prenesel na 35 mm trak. Sicer pa še vedno hranim skoraj vso svojo filmografijo na traku, saj sem prepričan, da je Kodakov medij bolj vzdržljiv od digitalnih posnetkov. Mislim, da bodo ti lahko kljubovali zobu časa še 300 do 400 let. Digitalizacija je po eni strani zelo zanimiva, pa tudi zelo draga reč. Poleg tega pa se formati zapisa, nosilci in predvajalniki vsakoletno spreminjajo in njihova življenjska doba je zelo varljiva. Tako da je potrebno datoteke vsakih nekaj let pretvarjati v novejši format.”

BILJANA PAVLOVIĆ