Koper kot kulisa hrepenenja po raju
V prepolnem foajeju koprskega gledališča se je (sedaj že deset let) svojemu mestu predstavil Neven Ušumović. Na tokratnem pogovoru o branju, ki ga je vodila Jasna Čebron, so poslušalci odkrivali iskrivega literata, ki s svojimi deli prijetno vznemirja. Njegovo četrto, Rajske ptice, ki je letos izšlo pri zagrebški založbi Profil International, je zbirka zgodb, povečini postavljenih v Koper, kakršnega ne poznamo.
KOPER>Neven Ušumović, rojen v Zagrebu leta 1972, je odraščal v Subotici. Vojvodinsko mesto ga je močno zaznamovalo tudi s svojo prežetostjo z madžarsko kulturo, saj je kasneje kar deset let prevajal iz madžarščine. Na zagrebški Filozofski fakulteti je študiral filozofijo, komparativistiko, hungarologijo in turkurologijo. Zdaj že deset let z ženo živi v Kopru, od koder se vsak dan vozi v Umag, kjer vodi mestno knjižnico, ki se je v teh letih razvila v živahno kulturno srečevališče.
Neven Ušumović je bil kot predstavnik sodobne hrvaške literature s kratko zgodbo iz zbirke Makovo zrno (2009) uvrščen v zbirko Best european fiction 2010 (najboljša evropska literatura), ki jo je uredil Aleksandar Hemon in je izšla pri ameriški založbi Dalkey Archive Press. Njegovo delo se je tako znašlo v ugledni družbi literarnih imen, kot so Victor Pelevin, Igor Štiks in letošnji vileniški nagrajenec David Albahari.
Tam je doma tudi Forum Tomizza, čigar tretji podporni steber, poleg Patrizie Vascotto v Trstu in Irene Urbič v Kopru, je prav Ušumović. A ko pri njem govorimo o prehajanju mej, seveda ne govorimo o tisti, ki jo vsak dan prestopi dvakrat, temveč zlasti o tistih, ki jih prestopa in briše v svoji literaturi. “V njej govori o položajih, ki so na meji, ta pa ni zgolj geografska,” poudarja Čebronova.
Poleg prijateljevanja s postmodernizmom, njegova dela začinja velika mera inteligentnega humorja, ki ga je precej tudi v zbirki osmih zgodb Rajske ptice. Kar šest jih je Ušumović postavil v slovensko Istro, v Koper oziroma na njegovo obrobje, natančneje na Markovec, kjer živi tudi sam in kjer se v njegovih zgodbah dogaja marsikaj nenavadnega. “Morda je to prvo slovansko besedilo, ki govori o Kopru. O njem, kot o pripovednem prostoru, namreč obstaja izjemna literatura v italijanščini. Tudi Slovenci imamo izjemno literaturo, ki pa pripoveduje o koprskem zaledju,” poudarja Čebronova. A Koper je, kot pravi avtor, zgolj kraj dogajanja, saj ne gre za zgodbo o mestu. Vsaj ne neposredno. “Razen besede same v resnici tu ni nič rajskega. Rajske ptice so glavni junaki, vsak od njih pa ima svoj Koper. Gre za osebe z roba, ki sem jim skušal dati glas, katerega se morda v Kopru veliko ne sliši. Pri čemer si ne domišljam, da pišem realistične zgodbe. Raj ima fantastično noto, a obenem še pomembnejšo, intimno, ki govori o hrepenenju po raju. Koper je zgolj njegova kulisa,” zatrjuje Ušumović.
Za boljšo predstavo: zgodba Upokojenci slabo spijo je postavljena v dom za starejše občane na Markovcu, kjer se v enajstih sobah srečamo z mislimi njihovih prebivalcev. O, ne spi, prijateljica moja! pa zaživi v Mercatorju, “le nekaj korakov od doma upokojencev”, kjer varnostnik prek ekranov spremlja gospodično Saro, ki čarobno polni police, in gospoda Gregorčiča, ki jo med čakanjem na uro, ko se cena kruha prepolovi, na svoj način preganja.
Zgodbe, ki kakor pravi Jasna Čebron, postavljajo bralca pred elementarna človeška vprašanja, so izšle v hrvaščini, a upati je, da bodo s svojo močjo vznemirile tudi kakega slovenskega založnika.
MAJA PERTIČ GOMBAČ