Kosovel je bil Pahorju duhovni oče in starejši brat

KOPER > “Ko je Boris Pahor leta 2022 preminil, je nastala praznina oziroma vprašanje, kaj bomo pa zdaj, ko ga ni več,” je povedala Neva Zajc, predsednica Društva Primorski poletni festival. Nekdanja praznovanja pisateljevega rojstnega dne so zato spremenili v vsakoletni poklon njegovemu delu in spominu. “Odločili smo se, da bomo to počeli, dokler bo ta dvorana tako polna, kot je tudi danes. In danes je polna že petič,” je poudarila.

Spomin na tržaškega pisatelja Borisa Pahorja v slovenski Istri ostaja živ. Koper je redno obiskoval, bil je tudi častni član Kulturnega društva Peter Martinc, petkov poklon ob obletnici njegovega rojstva pa je dvorano Pokrajinskega muzeja znova napolnil z obiskovalci.

V prostorih Pokrajinskega muzeja Koper se je v petek, ob 113. obletnici rojstva tržaškega pisatelja Borisa Pahorja in obeleževanju stoletnice smrti pesnika Srečka Kosovela, priredil literarni spominski večer. Dogodek, ki so ga v soorganizaciji pripravili Društvo Primorski poletni festival, Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani in Kulturno društvo Peter Martinc, je ponudil vpogled v dediščino in intimo dveh velikih primorskih ustvarjalcev.

Foto: Žiga Godina

Pahorjev “starejši brat”

Osrednji del večera je osvetlil predvsem Pahorjev odnos do Kosovela. Povod je bil ponatis njegove knjige Srečko Kosovel: Pričevalec zaznamovanega stoletja, ki je prvič izšla leta 2008 in kmalu pošla.

“Pahor je imel Kosovela za svojega duhovnega očeta oziroma za starejšega brata,” je povedala literarna zgodovinarka dr. Tatjana Rojc, avtorica spremne besede v knjigi. Pahorja je posebej nagovarjal tudi Kosovelov znameniti verz iz pesmi Ekstaza smrti: “Komaj rojen, že goriš v ognju večera.”

Povezovala ju je tudi izkušnja fašističnega nasilja nad primorskimi Slovenci in požiga tržaškega Narodnega doma. Kosovel je požig doživljal kot začetek tragedije, Pahor, ki je bil ob požigu leta 1920 star sedem let, pa kot neizprosen konec obdobja, ki mu je do takrat omogočalo brezskrbno otroštvo.

Rojc je ob predstavitvi razkrila tudi, da je novi ponatis Pahorjeve knjige takšen, kakršnega si je želel sam pisatelj. Izrecno je namreč želel, da bi monografiji dodali tudi knjižico o Kosovelu in Trstu, ki je v sedemdesetih letih izšla v okviru njegove revije Zaliv. V njej so med drugim zapisi Milka Bambiča in Staneta Kosovela ter Pahorjev pogovor s Kosovelovima sestrama Tončko in Anico.

Prijateljstvo Kosovela in Fanice Obid

Drugi del večera je obiskovalce popeljal v intimnejši del Kosovelove zapuščine. Predstavili so letos izdano knjigo 'Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922-1926', ki prvič v eni knjigi in v kronološkem zaporedju prinaša pisma Srečka Kosovela in Fanice Obid - Mirjam.

“Nista bila umetniški par, bila sta prijatelja, ki si nista dovolila, da bi se njuna pravljica razvila zaradi zgodovinskih, političnih ter družbenih razmer, ki sta jih oba doživljala zelo intenzivno,” je njun odnos opisala Rojc.

Korespondenca ne razkriva le nekoliko drugačne, osebnejše podobe Kosovela, temveč iz pozabe izvablja tudi Fanico Obid, doma iz Bukovega pri Cerknem, ki je bila ob njunem dopisovanju dijakinja učiteljišča v Tolminu.

“V njih razumemo ne samo Kosovelov pristop do umetnosti, feminizma in politike, temveč tudi Fanico Obid. Bila je mlado dekle, a izredno prepričana v ideje družbene enakopravnosti in feminizma,” je poudarila Rojc.

Pisma, ki sta si jih izmenjevala med letoma 1922 in 1926, so tako tudi dokument generacije mladih Primorcev, ki je svojo osebno in ustvarjalno pot iskala v času vse močnejšega fašističnega pritiska.