Kosovel je dobil besedo - prisluhnimo ji
Uprizoritev Daj mi besedo je na dan 100. obletnice smrti Srečka Kosovela v sredo v sežanskem Kosovelovem domu govorila predvsem o življenju. Vrhunec Kosovelovega leta je požel stoječe ovacije in med ljudi pospremil besede, ki so nastale davno, a so jih mladi, starosti njihovega avtorja, v nov čas poslali kot poslanico. Čestitala jim je tudi predsednica države Nataša Pirc Musar.
Koncertno-gledališka uprizoritev Daj mi besedo v Kosovelovem domu v Sežani je bila osrednji dogodek Kosovelovega leta 2026.
Foto: Maja Pertič GombačSEŽANA > A še preden je občinstvo napolnilo dvorano, je prisluhnilo slavnostnim nagovorom, v katerih je bilo nemalo radosti, da je Srečko Kosovel uspel povezati več ustanov in posameznikov v skupnost. Da so v Sežani ponosni na svojega rojaka, dokazujejo tudi številne po njem poimenovane ustanove, med katerimi je seveda tudi Kosovelov dom, kjer jih, kakor je uvodoma dejala direktorica Katja Jordan, že ime zavezuje, da “njegovo vizionarstvo vedno znova oživljamo ter ga prenašamo med ljudi in v čas, v katerem živimo”.
Koncertno-gledališka uprizoritev Daj mi besedo v Kosovelovem domu v Sežani je bila osrednji dogodek Kosovelovega leta 2026 - na fotografiji vsi sodelujoči.
Foto: Maja Pertič GombačNe le lepa beseda, odpor do brezbrižnosti
Pesnika je v svojem govoru s pismom nagovoril sežanski župan Andrej Sila, ki je poudaril, da pobuda za Kosovelovo leto, ki jo je dala Občina Sežana, ne bi imela smisla, če ne bi izhajala iz skupnosti: “Tvoja poezija ni bila nikoli samo lepa beseda. Bila je nemir, vprašanje, občutljivost za krivico in odpor do brezbrižnosti. Bila je iskanje človeka v času, ki ga je premetavalo med vojnami, ideologijami, revščino, hrepenenjem in prihodnostjo,” je dejal. Zato tudi sredina prireditev ni bila namenjena le listanju po straneh spomina: “Obračamo se k vprašanjem, ki jih še danes postavljaš pred nas. Tudi naš čas ni preprost. Tudi danes se sprašujemo, kaj pomeni biti človek, živeti v skupnosti, imeti glas in ga uporabiti tako, da ne rani, ampak poveže.”
Tudi predsednica države Nataša Pirc Musar je poudarila odgovornost in zavezo, ki jo prinaša beseda, “da z njo ne ranimo, temveč gradimo, da ne izključujemo, temveč povezujemo, da ob krivici ne molčimo, temveč znamo spregovoriti za človeka, svobodo, mir in resnico”. In Kosovelova beseda, je dejala, je bila taka: “občutljiva in ostra, nežna in neizprosna, osebna in družbena”. Poklonila in zahvalila se je vsem, ki so oblikovali Kosovelovo leto ter poudarila priložnost, da se Slovenija znova zave pomena svojih kulturnih središč zunaj prestolnice: “Sežana, Tomaj in Kras niso obrobje slovenske kulture, temveč so med njenimi izvirnimi jedri. So prostor, iz katerega je zrasla poezija, ki je našla pot v slovensko, evropsko in svetovno literarno zavest.”
Glasen tudi po stotih letih
Srečko Kosovel je naposled zaživel v koncertno-gledališki uprizoritvi Daj mi besedo, ki jo je podpisal režiser Jaša Koceli. Na odru je Kosovelove besede, odbrane iz najrazličnejših pesmi in drugih zapisov, poosebil 22-letni Jaša Savnik, ki je nekatere mnoge že znane misli izgovoril naravno, neafektirano in prepričljivo. V družbi pevke in violinistke Laure Krajnc, ki je nekatere pesmi izvrstno odpela, violinistke Nike Škodič in kitarista Dana Cafa, pa je uprizoril nekakšen dialog z družbo vrstnikov, ki se je oglašala skozi melodije - zdaj atmosferske spet drugič melodične všečne, pravzaprav potencialne radijske uspešnice. Kosovel je tako zaživel skozi različna stanja duha, vznesen in zaljubljen v svoj Kras in življenje, spet drugič zaskrbljen za bodočnost družbe, za njen razpad, poln vprašanj in premišljevanj o ljubezni, minljivosti in obenem večnosti duha in umetnosti, zaverovan v človeka, v “eno človeštvo” ...
V manj kot uri uprizoritve Daj mi besedo dobi gledalec svojevrsten, zgoščen TEDx utrinek Kosovelove nadčasovnosti in aktualnosti na osebni in globalni ravni, podprt z videom, gibom, glasbo (skladatelja Mihe Petrica), svetlobo in scenografskimi učinki, ki so lahko popolna odskočna deska za potop v pesnikov svet, primerna za mlade in vse ostale. Tudi zato je bil odziv sicer prevzetega in zbranega občinstva ob izrečeni misli, da sto let po njem ne bo o njem več glasu, spontan smeh. Še kako jasen je njegov glas. In ko dobi besedo, mu je treba prisluhniti. Kakor mladim, ki so si njegove besede izbrali z namenom. “Kako naj živim, da ne umrem, in kako naj umrem, da bom živel?” je vprašanje, ki je v času vojn in genocidov ostro zarezalo. A vendarle velja stremeti k družbi, v kateri se bomo vsi lahko poistovetili s sklepno mislijo: “Ena lepota je, in to je živeti.”
Koprodukciji Občine Sežana, Kosovelovega doma Sežana in Zavoda Paviljon, ki bo na sporedu še jutri, lahko le še zaželimo dolgo pot po raznolikih odrih do mnogoterih občinstev. •