Kot mali pok
“Ko se zaljubiš v svojo preteklost, se v tebi rodi starec, ki se mu tresejo tvoje roke, ki ga bolijo tvoje noge in težko vstaja iz tvoje postelje,” v eni svojih novih pesmi, zbranih v zbirki Kako se zaljubiš, piše pesnica Maja Vidmar (1961), doma v Novi Gorici, stanujoča v Ljubljani.
Ena najvidnejših domačih pesnic bo drevi ena izmed gostov pesniškega druženja v Trstu.
> Je pisanje o zaljubljenosti danes tvegano početje? Mojca Pišek v spremni besedi govori o današnjem pregnanstvu zaljubljanja ...
“Mislim, da je bilo vedno tvegano izpostavljati svojo odprtost, svoje ranljive dele. In v zaljubljenosti, v ljubezni, je človek ranljiv, saj brez odprtosti ne more biti zaljubljen. Vedno je prisotno tveganje oziroma strah, če nekaj iskreno deliš z drugimi. V današnjem času je zaradi količine vsega, kar lahko kupimo in porabimo, vse razvrednoteno. Tudi čustva in ideje, zato je z ustvarjalnega vidika mogoče res tvegano uporabiti izrabljeno besedo. A je obenem izziv. Zaljubljenost sem vzela kot odprtost, pripravljenost za odnos. Kot tisti trenutek, ko se vrata odprejo in s tem omogočijo odnos. To pa je v moji knjigi tudi odnos z lastno prihodnostjo, preteklostjo, s smrtjo, s človekom nasploh ali pa z ljudmi, ki ti veliko pomenijo.”
>Ste se soočali s strahom, da bi naslov izzvenel banalno ali ste ga prav zato uporabili?
“Ta naslov je izšel iz prvega cikla, ki pa ni nastal namerno. To je tudi edina točka, pri kateri se razhajam s spremno besedo, kjer Mojca Pišek zapiše, da bi besedo zaljubljenost mirno lahko zamenjali z besedo sprejemanje. Seveda lahko bralec to naredi, jaz pa ne bi napisala niti ene od teh pesmi, če bi lahko besedo zaljubljenost zamenjala s sprejemanjem, saj gre vendarle za drugačen vzgib. In ne, ni me bilo strah, da bi zvenelo banalno, saj je vsa moja poezija zaradi navidezne preprostosti na neki meji, kar je še posebej težavno, ko jo želi kdo prevesti v drug jezik. Zavedam se te nevarnosti, a to zavedanje ni strah.”
Kako se zaljubiš v moškega, ki te ljubi? Samo odpustiš mu, da je tako slabo izbral. Maja Vidmar
>So trije cikli nastajali v različnih obdobjih?
“Deloma. Imela sem srečo, da sem dobila nagrado, enomesečno bivanje s štipendijo na Dunaju, s tem pa tudi čas, da napišem nekaj strnjenega. Tam je nastal prvi cikel. Ostale pesmi so nastajale vmes; nekatere si sledijo kronološko, druge sem sama tematsko združila.”
>V prvem delu se pesmi razlikujejo po začetku; tiste, ki se začnejo s Kako se zaljubiš, lahko beremo kot nasvete ...
“... kot priročnik.” (smeh)
>Ob drugih, Ko se zaljubiš, pa nam ni več pomoči. Smo že kuhani in pečeni.
(smeh) “Zame ni značilno ponavljanje razen kot izbrano pesniško sredstvo. Po svoje sem si želela bolj razgibati pesmi in ne vedno uporabiti ko ali kako, ampak tokrat se prvi verz ponavlja. Tako so se pesmi zgodile, in to daje ciklu celovitost.”
>V prvem delu je zelo pomembna sestavina humor. Nekje sem za vaš humor zasledila izraz humor paradoksa ...
“Všeč mi je ta humor paradoksa. Zdi se mi, da sprošča vzdušje, razreši napetost. Je kot nekakšen mali pok. Humor uporabljam od prve knjige, vendar je večkrat nekoliko grenek. Kadar so stvari zelo težke, edino še humor pomaga, da ni vse skupaj preveč patetično ali sentimentalno. Čeprav se ne enega ne drugega ne bojim, a če je obojega v pesmi preveč, ta postane zasebno dejanje. Ni več obrnjena k bralcu. V takem primeru je humor zdravilen. Ampak v novi zbirki je humor svetlejši”
>Vendarle že drugi cikel Basni in anekdote obarvajo temnejši toni, ki se na koncu razsvetlijo v ciklu Belo, z motivi iz narave. Z zadnjo pesmijo Sreča, ki izstopa, pa delujete že kar razsvetljeno.
“Humor ne bo dovolj za razsvetljenost, a zadnja pesem napoveduje novo zbirko.”
>Je že v pripravi?
“Ja, pravkar sem se vrnila iz Krakova, kjer sem en mesec bivala s prejeto štipendijo. Res je plodno, če imaš strnjen čas za pisanje.”
Drevi ob 18. uri bodo v Tržaški knjigarni pesnica Maja Vidmar in pesniki Marko Kravos, David Bandelj ter Jurij Paljk nastopili na poetičnem večeru, ki najavlja 17. Slovenske dneve knjige. Kot je zapisal prireditelj, Društvo slovenskih pisateljev, bodo na večeru, naslovljenem Raznoteri, skupaj z občinstvom delili svojo poezijo in razmisleke o poetičnem. Razgovor bo povezovala pesnica Meta Kušar.
>Kaj pa so vam prinesle posamezne nagrade, denimo Jenkova ali nagrada Prešernovega sklada?
“Kot samozaposleni v kulturi so mi veliko prinesle, ker točkovni sistem sloni na njih. Večkrat sem dobila štipendijo, kar mi je izredno pomagalo, da sem se lahko pisanju povsem posvetila. Tako sem lahko v zadnjih letih naredila več, kot sem prej v desetletju in več. Problem je, da to potrebuje veliko samozaposlenih v kulturi, zato ne bi smelo biti odvisno od nagrad. Teh štipendij bi potrebovali še več, zdaj pa jih najbrž nameravajo krčiti.“
>“Poeziji in kulturi sodimo v imenu izgube kapitala, obtoženi sta, ker zanju trošimo denar, ki ga nista zaslužili, in ki jima ne pripada,” je leta 2006 dejal takratni Prešernov nagrajenec Milan Dekleva na proslavi ob kulturnem prazniku, na kateri ste tudi vi prejeli nagrado. Kako je šest let kasneje?
“Sama sem imela srečo s štipendijami in nagradami, a na splošno kulturi trenutno kaže zelo slabo. Zdaj besede, ki jih je takrat Dekleva govoril ironično, populisti govorijo, kot bi šlo za nekaj normalnega. Kot da je kultura porabnica in je treba parazitom zmanjšati apetit.”
>Za konec: zakaj se pesnice še vedno težje prebijajo v primerjavi z moškimi ustvarjalci?
“To je zelo kompleksno in pomembno vprašanje. Raje bom povedala nekaj veselega. Trenutno je dobrih pišočih pesnic veliko. Tudi nagrade prejemajo in se tako zapisujejo v zavest, česar sem vesela. Ko sem bila mlada, je bilo zelo malo zavesti že o tem, da ženske sploh pišejo, zdaj pa se je to z mlajšimi pesnicami spremenilo. To je dobra novica. Mislim, da bodo kmalu prišle tudi v učbenike, saj je med drugim tudi veliko žensk, ki se s poezijo ukvarjajo teoretično.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
