Kot Štrekelj, pa še poje!
Da se vsako leto ob podelitvi Štrekljeve nagrade nagrajenci in govorniki spomnijo na delo, zapuščino in izročilo velikega zbiratelja narodnega blaga, pravzaprav ni nič nenavadnega. Povezava med letošnjim nagrajencem Ludvikom Karničarjem in Karlom Štrekljem, po katerem je nagrada poimenovana, pa je tako očitna, da se primerjavi ni mogel izogniti nihče. Nenazadnje je prav Karničar zaslužen za obnovo nagrobnega spomenika na Štrekljevem grobu v Gradcu.
GORJANSKO > Kot je na nedeljski podelitvi v Gorjanskem pri Komnu poudaril slavnostni govorec Marko Terseglav, imata Štrekelj in Ludvik Karničar veliko skupnega: “Nagrada ima letos tudi velik simbolni pomen, saj jo prejema človek, ki je po dobrih stotih letih Štreklja nasledil na graški slavistiki. Na inštitutu za slavistiko na graški univerzi je delal od leta 1979 do upokojitve leta 2014. Nadvse uspešno je nadaljeval vizijo predhodnika.”
Terseglav se zato ni mogel upreti primerjavi med ljubiteljema narodnega blaga. Karničar je doktoriral iz domačega koroškega narečja, prav tako kot je Štrekelj doktoriral iz kraškega.
Poje tudi s srcem
Ludvik Karničar skupaj z Engelbertom Logarjem od leta 1990 ustvarja serijo Pesmi in glasba z južne Koroške, v kateri je do sedaj izšlo že 45 zvezkov.
Štrekelj je bil zaradi svojega znanstvenega dela izbran za dopisnega člana akademije v Sankt Peterburgu, bil pa je tudi član Kraljeve akademije znanosti in umetnosti. “Z veseljem pa smo pričakali novico, da je Karničarja za dopisnega člana imenovala tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti,” je še povedal.
Ni pozabil niti na razliko med njima: če je Karničar znan kot dober govorec in odličen profesor, ki se zna približati vsem ljudem, je bil Štrekelj precej bolj resnoben. “Če je Štrekelj ljudske pesmi le zbiral, pa jih letošnji nagrajenec tudi izvaja in ohranja. Ne le z glasom, ampak tudi s srcem,” je še zaključil. Da mu je pesem blizu, dokazuje tudi Kvartet graških študentov, v katerem prepeva s študenti.
“Ko me je klical župan, sem mislil, da se je že kaj zgodilo z nagrobnikom,” se je na podelitvi pošalil Karničar.
Štrekljeva vnema za današnji čas
Študij jezikov ni bil prva izbira, saj ga je zanimalo veliko stvari. “V mojih mladih letih se je v mojih domačih krajih govorilo le slovensko. Socializirani smo bili v domačem govoru, ki sem ga 15 let kasneje obravnaval v disertaciji. Vedno me je čudila pestrost na tako majhnem prostoru. Živi knjižni jezik smo občudovali iz ust našega duhovnika, narodnjaka in glasbenika Tomaža Holmarja, ki se ni bal ne papeža ne cesarja.”
Prav duhovnik mu je ob koncu študija podaril vse štiri zvezke Štrekljevih pesmi. Z željo, da bi njegovo delo koristilo tudi narodu. Karničar je za Štreklja sicer izvedel že prej, a je njegovo delo spoznaval postopoma. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je tako odpravil na graško pokopališče in ugotovil, da je njegov nagrobnik v slabem stanju. A preteklo je še veliko časa, preden je leta 2014 končno prišlo do obnove.
Ob tej priložnosti je Karničar izrazil zaskrbljenost za slovenski jezik, predvsem zaradi vse bolj prisotne angleščine. “En milijon narodno zavednih po eni strani ni veliko, po drugi strani pa je to soliden kvas za ogromno potico, ki bi lahko dišala vsem od Vatikana do Washingtona,” je še povedal v svojem hudomušnem tonu. “Želim, da bi se nam posrečilo Štrekljevo vnemo in prizadevanja prenesti tudi v današnji čas.” PETRA MEZINEC